Pobalinsko vprašanje


Pobalinsko smo se začeli vesti kakor farizeji, ti so se posvetovali, »kako bi ga ujeli v besedi,« (Mt 22,15) torej jim ni šlo za resnico, ko so Jezusa spraševali o davku, temveč za prevaro, da bi na vsak način dosegli svoje, Jezusovo obsodbo, namreč, da bi se njega in njegovih tečnih vprašanj čimprej znebili. 

Iskanje krivca 

To so poskušali storiti z zvitim vprašanjem glede davka. Judje so namreč davek cesarju razumeli kot sramotno znamenje podrejenosti Rimu, zato so ga uporniki (»domoljubi«) svojim privržencem prepovedovali plačevati. Kdor bi torej rekel, da je dovoljeno plačevati davek, bi se zameril vernim in domoljubnim Judom, kdor pa bi to zanikal, bi ga lahko pri rimskih oblasteh obtožili za političnega revolucionarja. Jasen namen vprašanja, »ali smemo dajati cesarju davek ali ne,« (Mt 22,17) je bil torej Jezusa v vsakem primeru obsoditi kot krivca za nastalo situacijo. 

Demonska preizkušnja pred očmi javnosti se je za Jezusa dobro končala. »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Vendar pa njegovega odgovora ne smemo razumeti samo politično spreten odgovor, temveč predvsem kot jasno potrdilo, da Bog – v nasprotju z našo predstavo – v naših življenjskih situacijah ne misli biti nikakršen sodnik, dežurni krivec ali nekdo, ki se odloča namesto nas. Kot tudi kdo drug ne bi smel biti. Kar imamo sicer radi, to dokazuje našo pobalinskost, zato nismo sposobni hoditi sami, s hrbtenico, zato nas lahko vsaka »reklama« hitro prepriča – ker nam pove tisto, kar bi radi slišali, ne pa tistega, kar bi morali. 

Odrastimo že 

Bog pa od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode, to nakazuje Jezusov odgovor. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav, ali tistega, kar je nekdo rekel, da je prav. 

Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da ga bi zalotil s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ki samo slepo izvršujejo ukaze svojih nadrejenih, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, vsak dan rastočega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Nekaj, kar zahteva odraslega človeka, on je tisti, ki presodi, kaj gre cesarju in kaj Bogu. 

Najsi gre za debato o maskah ali o čem drugem – odrastimo že. 

(misel ob 29. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več