Besede za srce

Na enem od sprehodov po mestu sem ta teden srečal dekle, ki sem ji bil nedolgo tega še katehet, recimo ji Marija . Čeprav se me otroci, ko jih srečam kje drugje kot v cerkvi, pred svojimi vrstniki vidno sramujejo, ponavadi vseeno odzdravijo mojemu pozdravu, tokrat pa ni bilo tako. Marija je ob tem, ko sem jo pozdravil in ji pomahal, šla mimo, kot da me ni. Pa to ni bil kljubovalen, temveč povsem odsoten mimohod, kot da me dejansko sploh ni videla.  Otopelost  Takih otopelih pogledov nimajo samo mladi, vedno več jih je tudi med odraslimi, morda jih bo še več in več. Zdi se mi, da bi znali biti reakcija na množenje problemov v našem svetu. Teh pač ne manjka in o vedno večih poslušamo, vsak dan znova, več in obširneje kakor o dobrih stvareh. Kakor da bi kdo hotel , da ljudje, ošibeli pod tolikimi težavami, namesto da bi se z njimi spopadli, preprosto kapituliramo. In zbežimo v neko drugo, prijetnejšo, a tudi bolj kratkoročno realnost.  Otopeli pogled je znamenje, da se je to...

Pobalinsko smo se začeli vesti kakor farizeji, ti so se posvetovali, »kako bi ga ujeli v besedi,« (Mt 22,15) torej jim ni šlo za resnico, ko so Jezusa spraševali o davku, temveč za prevaro, da bi na vsak način dosegli svoje, Jezusovo obsodbo, namreč, da bi se njega in njegovih tečnih vprašanj čimprej znebili.  Iskanje krivca  To so poskušali storiti z zvitim vprašanjem glede davka. Judje so namreč davek cesarju razumeli kot sramotno znamenje podrejenosti Rimu, zato so ga uporniki (»domoljubi«) svojim privržencem prepovedovali plačevati. Kdor bi torej rekel, da je dovoljeno plačevati davek, bi se zameril vernim in domoljubnim Judom, kdor pa bi to zanikal, bi ga lahko pri rimskih oblasteh obtožili za političnega revolucionarja. Jasen namen vprašanja, »ali smemo dajati cesarju davek ali ne,« (Mt 22,17) je bil torej Jezusa v vsakem primeru obsoditi kot krivca za nastalo situacijo.  Demonska preizkušnja pred očmi javnosti se je za Jezusa dobro končala. »Dajte cesarju, kar je c...

Morda se tudi vi kdaj vprašate, kakšen smisel sploh ima verovati. V čem je veren človek drugačen od nevernega? In ja, tudi če zveni preveč v sluhu današnjega časa, kakšno korist sploh imamo od tega, da smo verni? Vera ni popolnost Verjetno se dvom v smiselnost vsega skupaj še okrepi, če smo vero – kot je to v navadi – skrčili na redno obiskovanje nedeljskega krožka ter na nekaj preprostih življenjskih pravil, s katerimi se strinjamo in si to strinjanje delimo še z nekaj ostalimi ljudmi. Predstavljam si, da sta odgovora na ta vrtajoča vprašanja največkrat samo dva: ali si – verjetno zaradi močne tradicije ali pa ljubega miru v srcu in pri družinskem kosilu – ta dvom preprosto izbrišemo iz glave, ali pa se, razočarani nad lastno slepoto, preprosto odločimo, da gre za neumni običaj podeželskih ženic, kamor sami vsekakor ne spadamo, in vero enostavno odpišemo iz svojega življenja. Morda pa je tako tudi zato, ker si vse skupaj, kot veliko stvari v našem življenju, predstavljamo zelo...

Vedno smo v skušnjavi, da bi kakor »učitelj postave« iz uvoda v Jezusovo priliko svoje krščanstvo in svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi ju zavili v nek megleni celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s sabo. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja, konkretni Bog hoče biti, ne neka oddaljena teorija, otipljiv, konkreten želi ostati, kot raztrgani, napol mrtvi človek ob poti: »kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja , pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor. Težka vprašanja Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj , iz našega srca. Ogledalo nam nastavljajo , zato ...

Vedno, ko v evangeliju Jezus postavi kako vprašanje, je to pomembno vprašanje. Kakor da bi hotel zmotiti ubranost zgodbe, ki ji sledimo. Jezus in učenci, kako lepo, kako idilično lahko to postane, krščanstvo namreč, pot za njim , k maši gremo, delamo dobra dela, pridni smo in potem pridemo v nebesa. Vendar pa je pot za Jezusom drugačna, kakor življenje je, veliko je pri njej lažnih stranpoti, tudi ni vse tako, kot se vidi na zunaj. Zato to vprašanje , »kaj pa vi pravite«, prikladno vprašanje je to za preverjanje, kje smo in kam gremo. In če nismo morda na napačni poti … Pri tem marsikaj pove že vprašanje samo. Jezus svojo razlago, kaj pomeni biti njegov učenec – z njegovimi besedami »če hoče kdo iti za menoj,« (Lk 9,23) – namreč prične z vprašanjem . In z debato, ki mu sledi. Kakor otrok, ki nas predrami iz lastnih želja in načrtov, z jokom, z iskanjem pozornosti, kakor nepridiprav, kakor motnja v našem popolnem planu je začel in tako svoje učence speljal tja, kamor je hotel. K od...

Antonio Ciseri, Ecce Homo Na eni strani Pilat, na drugi Jezus. Bog in človek. In debata, v kateri se človek odloča o Bogu. In o sebi. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Torej? Je? Ga ni? Mora biti. Mnogo ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vlada dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko krščanski pogled – ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi člov...

Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici. (Jn 16,13) Življenje me je naučilo, da je vredno zaupati ljudem, ki so sposobni povedati, da česa ne vejo. Še bolj pa tistim, ki so sposobni priznati, da so naredili napako. To niso naivni ljudje, da se razumemo, niso to ljudje, ki bi bili pripravljeni prodati svoja prepričanja za zajemalko predvolilnega golaža. Nasprotno, samo ljudje, ki imajo jasno postavljena načela, a ki so sposobni podvomiti v svoja prepričanja in se odločiti za to, kar je bolj pravilno, so ljudje, ki o svojem življenju in poti resnično razmišljajo in ki iščejo, ki se trudijo priti do resnice. Ljudje nismo hiše, smo popotniki. Popotnik pa ostaneš, dokler si sposoben poslušati, dokler ostaneš učenec . Taki so binkoštni ljudje . Ljudje, ki so se vse življenje pripravljeni učiti, včasih preko ljudi, ki jih srečajo, včasih preko dogodkov, ki se jim pripetijo, ne vedno dobrih, ne vedno prijetnih, včasih tudi preko porazov. Ker razumejo to, kar je po...

Tako kot na naše in tako kot na mnoge betlehemske duri v tisti sveti noči je nekoč, že mnogo prej, potrkalo tudi na Marijina vrata. Ne vem, kako si vi predstavljate prihod angela v Marijino življenje, jaz si ga vsekakor predstavljam kot prepih . Strašno je moralo zazebsti. Kajti tako je vedno, ko spustimo neznanca v svojo hišo. Ali pa otroka. Ali pa Boga, ko pride v naše življenje: ničesar ne pusti tako, kot je. Prevrača normalnost, razmetava lepo urejene in pospravljene stvari, spodkopava stvari, ki se nam zdijo gotove, obrača stvari narobe, zebe in vznemirja. Obupno nadležen je. Z njim v hiši ni miru. Poglejte, kaj je naredil Mariji. Življenje ji je obrnil na glavo. Njena brezskrbna mladost se je sprevrgla v popolno nepredvidljivost. Zato se ljudje Boga pravzaprav bojimo. Nočemo ga, ker sprejeti Boga v svoje življenje, dati mu v svojem življenju prostor ali priložnost, če želite, pomeni odločiti se za neprestani boj, stalno preverjati to, za kar smo se odločili, vedno znova dv...

Vedno se mi je zdelo zanimivo dejstvo, da se ljudje tako zelo radi zadržujemo pri vratih. Tam se najraje srečujemo, se ustavimo in poklepetamo ter tako na najlažji način ustvarimo gnečo. Vendar nič ne moremo proti temu. Naj ustvarimo tudi sto umetnih prostorov srečanja, veliko lepših in primernejših, vedno se bomo najraje stoje pogovarjali med vrati. Vrata so pač nekaj posebnega, ker so prostor srečanja enega in drugega prostora, enega in drugega sveta; in zato prostor občudovanja nečesa neznanega, tega strašnega in privlačnega sveta, za katerega smo se rodili. Naše srce je ustvarjeno za to, da kuka v novo in neznano, naši lasje za prepih, naš vrat, da se steguje in opreza na "drugo stran" in naše noge, da se prestopajo na mestu, dokler jim enkrat ni dovolj in naredijo drobencljaj naprej. Nekaj mi namreč pri vratih ne da miru, da lahko rečem vse to: vrata niso kraj varnosti, ki jo človek naravnost ljubi. Vrata so vedno tveganje. Vendar pa šele pri vratih spoznaš, koli...