Vrata


Vedno se mi je zdelo zanimivo dejstvo, da se ljudje tako zelo radi zadržujemo pri vratih. Tam se najraje srečujemo, se ustavimo in poklepetamo ter tako na najlažji način ustvarimo gnečo. Vendar nič ne moremo proti temu. Naj ustvarimo tudi sto umetnih prostorov srečanja, veliko lepših in primernejših, vedno se bomo najraje stoje pogovarjali med vrati. Vrata so pač nekaj posebnega, ker so prostor srečanja enega in drugega prostora, enega in drugega sveta; in zato prostor občudovanja nečesa neznanega, tega strašnega in privlačnega sveta, za katerega smo se rodili.

Naše srce je ustvarjeno za to, da kuka v novo in neznano, naši lasje za prepih, naš vrat, da se steguje in opreza na "drugo stran" in naše noge, da se prestopajo na mestu, dokler jim enkrat ni dovolj in naredijo drobencljaj naprej.

Nekaj mi namreč pri vratih ne da miru, da lahko rečem vse to: vrata niso kraj varnosti, ki jo človek naravnost ljubi. Vrata so vedno tveganje. Vendar pa šele pri vratih spoznaš, koliko boljši zrak je na drugi strani. Zaradi svežine, zato ljubimo vrata.

In ob vratih spoznaš zatohlost prostora, v katerem živiš. Ko Jezus reče: "Jaz sem vrata," (Jn 10,9) to torej lahko pomeni tudi svežino, prepih, ki potegne skozi zatohlost, postanost in smrdljivost hleva, v katerem smo se navadili živeti. In, pri moji duši, evangelij res dela prepih. Prevrača zastarele vzorce in odnaša smeti iz mojih ustaljenih tirov. Res, skozme hodijo ljudje in me zračijo z vesoljem v sebi. In zame so oni moj prvi evangelij. Vprašanja, sama vprašanja in tako malo odgovorov. Vendar vsak prevrnjen stol, ki ga hočem postaviti tako, kot je bil prej, dregne vame. In četudi ga postavim na povsem isto mesto, kjer je bil pred tem, nikdar več nisem isti, kot sem bil.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več