Videti ga, za vsako ceno

»Svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi.« (Jn 14,19)

Zadnjič me je streslo, ko sem bral Apostolska dela. Baje se Kristus ni prikazoval vsem ljudem, temveč samo tistim, od Boga izbranim, ki so ga prej videli kot človeka (prim. Apd 10,40-41). Kot človeka, ne kot Boga. Ker je tako, da ne moreš videti Vstalega Boga, če ne moreš prej v isti osebi videti človeka. Človeka kot človeka in ne kot objekt mojega poželenja, zaničevanja ali sovraštva kakršne koli vrste že. Ali pa prezira, ta je od vseh najhujši. Da prascev, koz, oslov in še kakšnih drugih živali sploh ne omenjam. Da, vse to so osebe, ki dnevno živijo z nami. Ljudi pa vidimo res bolj malo …

Poznate to situacijo, kajne? Za vsakogar imam pripravljenih sto reči, ki me motijo na njem, dobrih pa je resda bolj malo ali nič. Zato me je streslo. Ne toliko zaradi Boga. Zanj se ne bojim, da bi se nehal prikazovati. Za mene gre. Jaz ga ne vidim več. Jaz pa ga moram videti in ga moram videti vsak dan. Ker je tako, da če človek vsak dan ne vidi Boga, počasi pozabi, da je človek. Ker samota v človeku ubije njegovo človeškost. In se zato vedno manj obnaša kot človek. In potem dela stvari, ki ga še bolj odvračajo od vseh ostalih ljudi, dokler ne kot človek umre.

Zato ga moram videti. In če ga ne, se moram truditi, da bi ga videl. Čeprav se zdi nenaravno – ker takšno tudi je – je to vendarle prav, ker je Boga mogoče videti. Človek mora ostati občutljiv, to je vsa umetnost. Prebirati mora rečne kamenčke, na tisoče jih mora dati skozi svoje roke in ne odnehati, dokler ne izbrska vsaj eno zlato drobtino in ga zagleda. Četudi me ob pogledu na njega zaboli, tudi če me je pred njim sram, toda videti ga moram. Da preživim.

Potem grem lahko spat.