Besede za srce

  Dogodek vnebohoda se na prvi pogled zdi kakor odhod Kristusa, a je v bistvu ravno obratno: gre za trenutek odhoda od doma njegovih učencev. Jezus jih v bistvu ne zapusti – »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20) – ampak jih pošlje od doma – »Pojdite!« – da bi samostojno zaživeli v stilu njegovega življenja, po evangeljsko torej, vendar vseeno po svoje , na svoj lasten način.  Ptički brez gnezda  Gre za dejanje odgovornega vzgojitelja, ki ve, kdaj je čas, da se umakne, beri: ko svoje varovance pošlje od doma in jim s tem pomaga (morda jih celo prisili), da postanejo odrasli ljudje, ljudje odrasle vere : »Pojdite torej in poučujte vse narode … krščujte jih … učite jih.« (Mt 28,19-20) Da torej delajo in se odločajo sami , in sicer v pomembni zavesti, da jim vzgojitelj popolnoma zaupa. Ker ve, da zmorejo .  Dandanes imamo s tem nemalo težav. »Starši danes težko spustimo otroke v svet – tudi zato, ker slutimo, da otroci (še) niso pripravljeni na zahtevnost č...

Pobalinsko smo se začeli vesti kakor farizeji, ti so se posvetovali, »kako bi ga ujeli v besedi,« (Mt 22,15) torej jim ni šlo za resnico, ko so Jezusa spraševali o davku, temveč za prevaro, da bi na vsak način dosegli svoje, Jezusovo obsodbo, namreč, da bi se njega in njegovih tečnih vprašanj čimprej znebili.  Iskanje krivca  To so poskušali storiti z zvitim vprašanjem glede davka. Judje so namreč davek cesarju razumeli kot sramotno znamenje podrejenosti Rimu, zato so ga uporniki (»domoljubi«) svojim privržencem prepovedovali plačevati. Kdor bi torej rekel, da je dovoljeno plačevati davek, bi se zameril vernim in domoljubnim Judom, kdor pa bi to zanikal, bi ga lahko pri rimskih oblasteh obtožili za političnega revolucionarja. Jasen namen vprašanja, »ali smemo dajati cesarju davek ali ne,« (Mt 22,17) je bil torej Jezusa v vsakem primeru obsoditi kot krivca za nastalo situacijo.  Demonska preizkušnja pred očmi javnosti se je za Jezusa dobro končala. »Dajte cesarju, kar je c...