Postanimo odrasli

 

Dogodek vnebohoda se na prvi pogled zdi kakor odhod Kristusa, a je v bistvu ravno obratno: gre za trenutek odhoda od doma njegovih učencev. Jezus jih v bistvu ne zapusti – »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20) – ampak jih pošlje od doma – »Pojdite!« – da bi samostojno zaživeli v stilu njegovega življenja, po evangeljsko torej, vendar vseeno po svoje, na svoj lasten način. 

Ptički brez gnezda 

Gre za dejanje odgovornega vzgojitelja, ki ve, kdaj je čas, da se umakne, beri: ko svoje varovance pošlje od doma in jim s tem pomaga (morda jih celo prisili), da postanejo odrasli ljudje, ljudje odrasle vere: »Pojdite torej in poučujte vse narode … krščujte jih … učite jih.« (Mt 28,19-20) Da torej delajo in se odločajo sami, in sicer v pomembni zavesti, da jim vzgojitelj popolnoma zaupa. Ker ve, da zmorejo. 

Dandanes imamo s tem nemalo težav. »Starši danes težko spustimo otroke v svet – tudi zato, ker slutimo, da otroci (še) niso pripravljeni na zahtevnost časa. Vsakič, ko ste kaj naredili namesto otroka, vsakič, ko ste mu prihranili težavo tako, da ste reševali njegov problem, niste omogočali “bildanja mišic”. Tako mladenič ali mladenka občuti, da ni dovolj močan za “letenje”, ter kar sedi in neodločno čaka.« (A. Čerin) Rezultat tega ravnanja so vodljivi in nezanesljivi mladi ljudje, ki pokleknejo že kar pred prvo oviro v življenju. In zato življenje razumejo kot nenehno krivico, ki se jim revčkom dogaja, krivico, za katero je odgovorno vse živo, od države in Cerkve pa vse do samega Boga. 

Prevzemanje odgovornosti za svoje življenje 

Kristus nas s svojim vnebohodom torej uči odrasle vere. Želi nas vzgojiti v ljudi, ki razumejo, da so v neke življenjske situacije postavljeni zato, da v njih nekaj naredijo, da nanje odreagirajo, in ne bežijo od njih, češ, da jih bo nekdo drug rešil namesto njih. Ne prelagajo odgovornosti na druge. Človek otroške vere se drži pravil in se noče odločiti sam, da bi mu ne bilo treba prevzeti krivde, če bi šlo kaj narobe. Odrasel človek pa razume, da je nekam poslan – »pojdite!« – in da je zato tega, kar mora narediti, tudi sposoben. 

Kristus nam zaupa. Zaupajmo tudi sami vase!

(misel na praznik vnebohoda, leto A)