Preskoči na glavno vsebino

Še vedno ista


Grozljivo mi je, da se pri filmih in serijah, ki jih gledam te dni, počutim kar nekam nelagodno, ko se kdo s kom rokuje ali ko se dva prijatelja iskreno objameta. Nenavadno, kajne, kako zelo je epidemija spremenila našo »normalnost«, par mesecev in je že vse postavljeno na glavo, zdi se, kot da je ljubezen zdaj nekaj iz drugega sveta, nekaj neznanega, in da v naši sedanjosti nimamo z njo kaj početi, posebno, če jo v glavi primerjamo s tistim, česar smo se o njej učili vse od malih nog. Dandanes je pač »prva in največja zapoved« razdalja, dana iz ljubezni, kakopak, in je lahko tudi njen plemenit, čeprav nekoliko čuden izraz. Lahko pa nam bolj kot kdajkoli prej služi za izmikanje pred največjim in najsmrtonosnejšim strahom – strahom pred drugim človekom. 

Obstajata 

Toda Jezus ravno sredi epidemije in zaradi nje verjetno še glasneje kot kdajkoli prej vendarle vztraja pri za človeka nujno potrebnem. Največja zapoved, prva, pred vsemi drugimi, ki je nihče od Učencev ne sme pozabiti ali je nadomestiti s čim drugim, je še vedno ista: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. (…) Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37.39) 

Še vedno ista, kajti nekaj je, kar se tudi danes ni spremenilo, in to je smisel te »zapovedi«, da namreč nečesa, kar se zlahka spregleda, ne bi pozabili. Kajti ljubezen je predvsem v tem, da se zavedamo, da v našem življenju obstajata tako Bog kot tudi naš bližnji. Vedeti, da obstajata, da torej nisem sam, v tem je ljubezen, imeti v svojem življenju Boga in imeti svojega bližnjega, zavedati se ju, ju upoštevati, v vsem, kar sem, kar si želim, kakor se odločam, kar živim. 

Konkretnost 

Ena v drugi živita ti dve ljubezni in se nikoli ne izključujeta, saj je namreč izraz ljubezni do Boga prav ljubezen do bližnjega, drugega poligona zanjo pravzaprav nimamo: »Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl.« (1 Jn 4,20) Sicer je ljubezen do Boga samo beseda. Bog pa je »Beseda, ki je postala meso,« (Jn 1,14) nekaj konkretnega, torej. 

Enako konkreten je treba biti v ljubezni tudi danes, epidemija gor ali dol, največja zapoved je še vedno ista, spraviti ljubezen iz samostalnika v glagol, torej nekako spraviti Boga v ta svet, na kakršenkoli način že, saj je ljubezen iznajdljiva in vedno najde pot, vsem preprekam navkljub, vedno nove oblike najde in zato – če je res ljubezen in ne kaj drugega – gotovo odkrije, kako biti drugemu blizu tudi sredi razdalj. 

Vse pa se dogaja sredi srca. Vse v razlogu, zakaj nekaj počnemo. Vse je lahko izraz ljubezni. In vse je lahko izraz sebičnosti. O tem odločamo sami, namreč o tem, kateremu bogu želimo služiti … katerega ljubiti …

(misel ob 30. navadni nedelji, leto A)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več