Preskoči na glavno vsebino

Kdo odrešuje?


Tako smo zaključili naše prejšnje razmišljanje, da gre pri delu v vinogradu v bistvu za spreobrnjenje našega srca, za mučno, dolgotrajno in naporno kopanje po grudi lastnega srca, za tuhtanje, za raziskovanje, poslušanje na samo najeti zemlji, na kateri je Gospodar »zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp.« (Mt 21,33) Gre za resno delo, za napor, za poslanstvo, da s tem posestvom nekaj naredimo, preden ga bo treba ob smrti vrniti. 

Človekovo zlo 

Vendar je ta zgodba večinokrat drugačna od pravljic s srečnim koncem, navzkriž Božji dobroti se množi človekovo zlo. Pod roko mi zadnje čase pride vedno več knjig, sodobnih zgodb, menda govorijo o našem času, v njih nastopajo osebe, ki natančno vedo, kaj je treba narediti, pa se zaradi ne vem česa že – tragika človekove svobode – temu odpovedujejo in izbirajo rešitve, za katere tudi sami vedo, da so napačne. Dva sta zaljubljena, vidi se, da sta ustvarjena drug za drugega, pa se kar naprej približujeta in vnovič oddaljujeta ter s tem drug drugega osamevata in ranita. Vemo in razumemo, pa se vseeno odločimo drugače, to je tisto težko in nerazumljivo, ko gledamo lastno življenje. Pavel pravi: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.« (Rim 7,19) 

Zgodba v evangeliju je nadvse tragična, do konca gre človekovo zlo, viničarji umorijo celo gospodarjevega sina (Mt 21,39), Boga ubijejo in ga »vržejo iz vinograda«, iz srca. Človekovo sklepanje? »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« (Mt 21,41) Jezus pa drugače: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.« (Mt 21,42; Ps 118,22-23) Bog tudi iz tega, kar je v človeku slabega, zmore narediti nekaj dobrega. Krilatica starih, ki smo se ji v času odmetavanja polomljenih stvari žal odpovedali. 

Delo Boga 

Z njo še zadnja prilika v vinogradu nosi pomembno sporočilo, ki ga ne gre prezreti, da namreč človekovo spreobrnjenje ni samo stvar človekovega napora. Pobuda in odločilni preobrat je pri tem še bolj dejanje Boga, ki lahko tudi človekovo zlo uporablja za rast dobrega – torej Bog deluje, tudi ko človek ne deluje. Nekaj se dogaja v smeri človekovega odrešenja, tudi ko se zdi, da gre vse v nasprotno smer. 

To je resnični evangelij, zares »dobra novica«. Pri spreobrnjenju gre torej bolj kot za neko aktivno iskanje rešitev za sodelovanje z Bogom, pri čemer seveda ne mislim samo na takojšnje in pridno uboganje njegovih ukazov, marveč za ohranjanje stika z njim, četudi je to upiranje, nasprotovanje, trmoglavost in kar je še jakobovskega v nas. Gre za boj z njim in za priznanje poraza v njem. To, spoznanje lastne krhke človeškosti, je naša največja življenjska zmaga. Odrešenje.

(misel ob 27. navadni nedelji, leto A)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več