Kdo odrešuje?

Tako smo zaključili naše prejšnje razmišljanje, da gre pri delu v vinogradu v bistvu za spreobrnjenje našega srca, za mučno, dolgotrajno in naporno kopanje po grudi lastnega srca, za tuhtanje, za raziskovanje, poslušanje na samo najeti zemlji, na kateri je Gospodar »zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp.« (Mt 21,33) Gre za resno delo, za napor, za poslanstvo, da s tem posestvom nekaj naredimo, preden ga bo treba ob smrti vrniti. 

Človekovo zlo 

Vendar je ta zgodba večinokrat drugačna od pravljic s srečnim koncem, navzkriž Božji dobroti se množi človekovo zlo. Pod roko mi zadnje čase pride vedno več knjig, sodobnih zgodb, menda govorijo o našem času, v njih nastopajo osebe, ki natančno vedo, kaj je treba narediti, pa se zaradi ne vem česa že – tragika človekove svobode – temu odpovedujejo in izbirajo rešitve, za katere tudi sami vedo, da so napačne. Dva sta zaljubljena, vidi se, da sta ustvarjena drug za drugega, pa se kar naprej približujeta in vnovič oddaljujeta ter s tem drug drugega osamevata in ranita. Vemo in razumemo, pa se vseeno odločimo drugače, to je tisto težko in nerazumljivo, ko gledamo lastno življenje. Pavel pravi: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.« (Rim 7,19) 

Zgodba v evangeliju je nadvse tragična, do konca gre človekovo zlo, viničarji umorijo celo gospodarjevega sina (Mt 21,39), Boga ubijejo in ga »vržejo iz vinograda«, iz srca. Človekovo sklepanje? »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« (Mt 21,41) Jezus pa drugače: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.« (Mt 21,42; Ps 118,22-23) Bog tudi iz tega, kar je v človeku slabega, zmore narediti nekaj dobrega. Krilatica starih, ki smo se ji v času odmetavanja polomljenih stvari žal odpovedali. 

Delo Boga 

Z njo še zadnja prilika v vinogradu nosi pomembno sporočilo, ki ga ne gre prezreti, da namreč človekovo spreobrnjenje ni samo stvar človekovega napora. Pobuda in odločilni preobrat je pri tem še bolj dejanje Boga, ki lahko tudi človekovo zlo uporablja za rast dobrega – torej Bog deluje, tudi ko človek ne deluje. Nekaj se dogaja v smeri človekovega odrešenja, tudi ko se zdi, da gre vse v nasprotno smer. 

To je resnični evangelij, zares »dobra novica«. Pri spreobrnjenju gre torej bolj kot za neko aktivno iskanje rešitev za sodelovanje z Bogom, pri čemer seveda ne mislim samo na takojšnje in pridno uboganje njegovih ukazov, marveč za ohranjanje stika z njim, četudi je to upiranje, nasprotovanje, trmoglavost in kar je še jakobovskega v nas. Gre za boj z njim in za priznanje poraza v njem. To, spoznanje lastne krhke človeškosti, je naša največja življenjska zmaga. Odrešenje.

(misel ob 27. navadni nedelji, leto A)