Iskanje velikonočne lepote

Lukov preprosti stavek, da se je Jezus na goro odpravil »môlit« (Lk 9,28), morda lahko preberemo tudi drugače: Jezus je molil, kar je podobno, kot če se človek odpravi na goro, tudi zato je namreč gora v Svetem pismu tako velikokrat prispodoba Božje prisotnosti na zemlji, v človekovem življenju. Človek se namreč na gori vzdigne nad svoj vsakdan, nekam drugam gre, na tiho in viharno hkrati, da bi spet videl, da bi spet slišal, da bi se prepričal o navzočnosti Boga sredi kaosa svojega življenja, tako je z molitvijo: »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem.« (Mt 6,6)

Pot

Do gore je treba napora poti, ta je potreben za molitev, predvsem tisti napor, ki ga povzroči udobje doline, tam se nam zdi, da ga pravzaprav sploh ne potrebujemo, da lahko ostanemo taki, kot smo, tam je treba zato premagati samega sebe, da vse pustiš, vstaneš in greš na goro, skromen, prepuščajoč, majhen človek pred veliko goro. Tudi Mojzes in Elija sta opravila isto pot, na goro Horeb, pred Boga, in ta pot je oba spremenila, tako tudi Jezusa: »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala.« (Lk 9,29)

Molitev je torej pot, proces, če hočete, rast, nastajanje nečesa v nas in okoli nas, česar še ne poznamo, saj je vendar pot odpiranje neznanemu in nemogočemu, odpiranje drugačnemu, sprejemanje do tedaj nesprejemljivega, morda pretežkega, morda strašljivega, spomnite se Jezusa v Getsemaniju, nikdar pač ne veš, kaj te čaka za obzorjem. Ravno zato molitev spreminja, nas preobraža tako, da zasijemo, bodisi na gori bodisi v oljčnem vrtu, da pridemo v sebi do neke dotlej še skrite lepote, v molitvi se zbudi vse lepo in dobro, ki je v nas, vse, kar je v nas Božjega, bi rekel, plemenitega, svetega. V molitvi lahko zapustimo, kar smo bili, in se spremenimo v to, kar moramo postati.

Vodnik

In tam, na gori, izvemo, zakaj je Jezus s sabo vzel tudi troje svojih učencev, molitev je človeku potrebna, ker je človek nenehno potreben spreminjanja, učenci pa ne znajo moliti, oni se še naprej zanašajo na svojo moč, na svoje ideje, svoje smeri: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore …« (Lk 9,33)

Zato se morajo molitve šele naučiti, to pa pomeni stopiti v »oblak«, ki te obsenči z »grozo« (Lk 9,34), ta je sploh kot razodevanje Boga v življenju, nekaj kot megla, kot strašljiva novost, kot nerazumljiva izgubljenost, ki pride samo zato, da bi v njej začeli spet poslušati. Si dati dopovedati, zaupati. Kajti samo tako se izogneš prepadom in najdeš pot naprej, s poslušanjem, tipanjem, ne z govorjenjem, tako, da se daš poučiti.

Vsega tega se človek nauči na gori. V molitvi.

(misel ob 2. postni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik