Spremeniti se v nekaj lepega

Ko govorimo o Jezusovi »spremenitvi« na gori, pravzaprav to dostikrat razumemo narobe. Ne gre za to, da bi postal nekaj drugega, temveč da se je Jezus svojim učencem bolj polno razodel, torej pokazal še neko drugo, nepoznano plat samega sebe. Resničnega sebe, seveda. 

Jezus nam s tem dogodkom na gori želi povedati nekaj o sebi, pa tudi nekaj o nas, nekaj, kar smo morda v teku svojega življenja pozabili: v svojem bistvu smo nekaj lepega, svetega, Božjega, nekaj, kar se sveti kakor sonce, kakor luč. Dejanja, ki smo jih naredili, krivde, ki smo si jih z njimi naložili nase, težave, ki so nas ranile, ko smo se z njimi spopadali, pa so nam morda spremenile podobo o sebi. Take stvari nas zapirajo v šotor zemeljskega, da lahko tisto grdo, ki se nas je oprijelo, začenjamo razumeti kot nekaj, kar mi smo, kot našo identiteto. 

Narejeni za luč 

Zato si je težko priznati, da sem ljubljen, tudi ko sem storil nekaj slabega. Toda ravno v tem je ta postna odpoved sebi: počasi pri sebi sprejemati podobo, kot jo ima o meni Bog, da bi razumeli, da mask, ki si jih dajemo na obraz, ne potrebujemo. Da zla, da bi se pred seboj in drugimi dokazovali, ne potrebujemo. In da napake in grehi, ki jih delamo, niso uničili naše resnične podobe, da so jo samo prekrili. 

Kajti resnica o nas je nekaj drugega, mi nismo narejeni za na zemljo, za to, da bi nas »postavili pod mernik«, mi smo »mesto, ki stoji na gori«, nekaj svetlega in lepega in Božjega kakor sonce, kakor luč. Nekaj nebeškega, pa četudi je to težko verjeti. Kajti iskati nekaj lepega in svetega v samem sebi je velikokrat nekaj najtežjega na svetu. Kako torej priti do svoje prave samopodobe, ki je prav taka kakor Jezusova, odrešena resničnost? 

Poslušati Boga nove priložnosti 

Poslušati Boga, ki govori drugo kakor tvoji grehi. Naši grehi govorijo: »Nikoli ti ne bo uspelo, nima smisla. Nič si, navaden gnoj.« Bog pravi: »Njega poslušajte.« (Mt 17,5) On pa pravi: »Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7) Imaš novo priložnost, ne boj se! 

Vstati … To se ne da drugače kakor tako, da vstanemo iznad zemlje svojih bedarij, se od njih distanciramo. Da rečemo tistemu slabemu, kar smo storili: »To nisem jaz.« In se tako temu odpovemo. Odpovemo, tudi če bomo to še kdaj storili, toda mi se moramo temu odpovedati. Potem to ne bomo nikoli postali, ker bo to nekaj tujega. Odluščilo se bo od nas kot blato z obraza – in mi bomo zasijali v svoji pravi luči, v luči nove priložnosti. 

To je naše vstajenje. Razumeti, da smo lepi, ker smo ljubljeni.

(misel na 2. postno nedeljo, leto A)