Besede za srce

Ko govorimo o Jezusovi »spremenitvi« na gori, pravzaprav to dostikrat razumemo narobe. Ne gre za to, da bi postal nekaj drugega, temveč da se je Jezus svojim učencem bolj polno razodel , torej pokazal še neko drugo, nepoznano plat samega sebe. Resničnega sebe, seveda.  Jezus nam s tem dogodkom na gori želi povedati nekaj o sebi, pa tudi nekaj o nas, nekaj, kar smo morda v teku svojega življenja pozabili: v svojem bistvu smo nekaj lepega, svetega, Božjega, nekaj, kar se sveti kakor sonce, kakor luč . Dejanja, ki smo jih naredili, krivde, ki smo si jih z njimi naložili nase, težave, ki so nas ranile, ko smo se z njimi spopadali, pa so nam morda spremenile podobo o sebi. Take stvari nas zapirajo v šotor zemeljskega, da lahko tisto grdo, ki se nas je oprijelo, začenjamo razumeti kot nekaj, kar mi smo, kot našo identiteto.  Narejeni za luč  Zato si je težko priznati, da sem ljubljen, tudi ko sem storil nekaj slabega. Toda ravno v tem je ta postna odpoved sebi: počasi pri sebi ...

Zgovorno je, da se je dogajanje na »visoki gori« zgodilo »na samem« (Mt 17,1), stran od sveta, ki nam kar naprej nalaga ali kdaj celo zapoveduje marsikatero masko, s katero naj bi drugim pokazali, da smo uspešni, dragoceni, boljši, torej vredni občudovanja (ali vsaj nevoščljivosti, tudi ta pomaga k boljšemu občutku). Problem teh lepih mask je, da nam jih svet nadeva zgolj kot dokaz, ki naj nas potihem prepričuje, da brez njih nismo kaj dosti vredni. Smrtonosna ideja. Na visoki gori, pred Bogom, saj je gora vedno simbol bližine Boga, na samem, ko je lahko človek to, kar je v resnici, pa Jezus pred svojimi učenci zasije kot sonce in njegova oblačila postanejo bela kot luč (Mt 17,2). Za nikakršno čarovnijo ni šlo, razen če rečemo, da je resnični čudež, da človek dandanes še lahko uzre, kdo je on sam v resnici : »ljubljeni sin«, nad katerim ima Oče veselje (Mt 17,5), od vedno in za vedno, ne glede na to, v kakšnem stanju ali okoliščini se znajde. Kajti tista nadzemeljska lepota je b...