Preskoči na glavno vsebino

Lepota ljubljenosti


Zgovorno je, da se je dogajanje na »visoki gori« zgodilo »na samem« (Mt 17,1), stran od sveta, ki nam kar naprej nalaga ali kdaj celo zapoveduje marsikatero masko, s katero naj bi drugim pokazali, da smo uspešni, dragoceni, boljši, torej vredni občudovanja (ali vsaj nevoščljivosti, tudi ta pomaga k boljšemu občutku). Problem teh lepih mask je, da nam jih svet nadeva zgolj kot dokaz, ki naj nas potihem prepričuje, da brez njih nismo kaj dosti vredni. Smrtonosna ideja.

Na visoki gori, pred Bogom, saj je gora vedno simbol bližine Boga, na samem, ko je lahko človek to, kar je v resnici, pa Jezus pred svojimi učenci zasije kot sonce in njegova oblačila postanejo bela kot luč (Mt 17,2). Za nikakršno čarovnijo ni šlo, razen če rečemo, da je resnični čudež, da človek dandanes še lahko uzre, kdo je on sam v resnici: »ljubljeni sin«, nad katerim ima Oče veselje (Mt 17,5), od vedno in za vedno, ne glede na to, v kakšnem stanju ali okoliščini se znajde. Kajti tista nadzemeljska lepota je bil Jezus v resnici – in ne tisto, za kar ga je imel svet, vključno z njegovimi učenci, ki so ga hoteli skriti v »šotor«, ali če prevedemo svobodneje, za »zagrinjalo« svojih predstav, želja in pričakovanj.

Učenec je ljubljeni

Morda niste vedeli, da je dogodek na visoki gori v evangeliju zapisan takoj po tem, ko Jezus svojim učencem razlaga, da je njegov učenec tisti, ki »se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi« za njim (Mt 16,24). In morda bo zvenelo čudno, da dogodek na gori ni napisan, da bi tej krutosti hoje za Jezusom postavil ceneno tolažbo, ampak da bi te besede učenci pravilno interpretirali in razumeli. Da torej odpoved sebi, nošenje križa in hoja za Jezusom ne pomenijo nič drugega kakor odkrivanje svoje izvirne lepote, svoje resnične podobe, kakršna je pred Bogom, ne pred ljudmi.

Biti Jezusov učenec namreč pomeni čutiti se ljubljen od Boga, ne glede na to, v kakšnem stanju ali okoliščini je – in da je to tisti križ, ki ga mora nositi. Natanko isti križ, ki ga gledamo na neki drugi gori, na kateri Bog dokaže človeku, da je to res. Da ga ima rad. Da vidi v njem nezemeljsko lepoto.

Odpoved sebi

Priznajmo si, da je ta križ kdaj veliko težje nositi kot križ krivde in samozaničevanja. Težko si je priznati, da sem ljubljen, tudi ko sem storil nekaj slabega. Toda ravno v tem je ta postna odpoved sebi: počasi pri sebi sprejemati podobo, kot jo ima o meni Bog, da bi razumeli, da mask, ki si jih dajemo na obraz, ne potrebujemo. Da zla, da bi se pred seboj in drugimi dokazovali, ne potrebujemo. In da napake in grehi, ki jih delamo, niso uničili naše resnične podobe, da so jo samo prekrili.

Naše postno potovanje je torej pot na goro, luščenje teh stvari s sebe, da bi prišli do svoje resnične podobe. »Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7) je rekel Jezus svojim učencem in pri tem uporabil isto besedo kot za svoje vstajenje (Mt 16,21). To je naše vstajenje. Razumeti, da smo lepi, ker smo ljubljeni.

(misel ob 2. postni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n