Lepota ljubljenosti

Zgovorno je, da se je dogajanje na »visoki gori« zgodilo »na samem« (Mt 17,1), stran od sveta, ki nam kar naprej nalaga ali kdaj celo zapoveduje marsikatero masko, s katero naj bi drugim pokazali, da smo uspešni, dragoceni, boljši, torej vredni občudovanja (ali vsaj nevoščljivosti, tudi ta pomaga k boljšemu občutku). Problem teh lepih mask je, da nam jih svet nadeva zgolj kot dokaz, ki naj nas potihem prepričuje, da brez njih nismo kaj dosti vredni. Smrtonosna ideja.

Na visoki gori, pred Bogom, saj je gora vedno simbol bližine Boga, na samem, ko je lahko človek to, kar je v resnici, pa Jezus pred svojimi učenci zasije kot sonce in njegova oblačila postanejo bela kot luč (Mt 17,2). Za nikakršno čarovnijo ni šlo, razen če rečemo, da je resnični čudež, da človek dandanes še lahko uzre, kdo je on sam v resnici: »ljubljeni sin«, nad katerim ima Oče veselje (Mt 17,5), od vedno in za vedno, ne glede na to, v kakšnem stanju ali okoliščini se znajde. Kajti tista nadzemeljska lepota je bil Jezus v resnici – in ne tisto, za kar ga je imel svet, vključno z njegovimi učenci, ki so ga hoteli skriti v »šotor«, ali če prevedemo svobodneje, za »zagrinjalo« svojih predstav, želja in pričakovanj.

Učenec je ljubljeni

Morda niste vedeli, da je dogodek na visoki gori v evangeliju zapisan takoj po tem, ko Jezus svojim učencem razlaga, da je njegov učenec tisti, ki »se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi« za njim (Mt 16,24). In morda bo zvenelo čudno, da dogodek na gori ni napisan, da bi tej krutosti hoje za Jezusom postavil ceneno tolažbo, ampak da bi te besede učenci pravilno interpretirali in razumeli. Da torej odpoved sebi, nošenje križa in hoja za Jezusom ne pomenijo nič drugega kakor odkrivanje svoje izvirne lepote, svoje resnične podobe, kakršna je pred Bogom, ne pred ljudmi.

Biti Jezusov učenec namreč pomeni čutiti se ljubljen od Boga, ne glede na to, v kakšnem stanju ali okoliščini je – in da je to tisti križ, ki ga mora nositi. Natanko isti križ, ki ga gledamo na neki drugi gori, na kateri Bog dokaže človeku, da je to res. Da ga ima rad. Da vidi v njem nezemeljsko lepoto.

Odpoved sebi

Priznajmo si, da je ta križ kdaj veliko težje nositi kot križ krivde in samozaničevanja. Težko si je priznati, da sem ljubljen, tudi ko sem storil nekaj slabega. Toda ravno v tem je ta postna odpoved sebi: počasi pri sebi sprejemati podobo, kot jo ima o meni Bog, da bi razumeli, da mask, ki si jih dajemo na obraz, ne potrebujemo. Da zla, da bi se pred seboj in drugimi dokazovali, ne potrebujemo. In da napake in grehi, ki jih delamo, niso uničili naše resnične podobe, da so jo samo prekrili.

Naše postno potovanje je torej pot na goro, luščenje teh stvari s sebe, da bi prišli do svoje resnične podobe. »Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7) je rekel Jezus svojim učencem in pri tem uporabil isto besedo kot za svoje vstajenje (Mt 16,21). To je naše vstajenje. Razumeti, da smo lepi, ker smo ljubljeni.

(misel ob 2. postni nedelji, leto A)