Objave

Prikaz objav z oznako samopodoba

Enakovrednost

Slika
» Spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost. « (Mt 3,15)  V Jezusovem dejanju – da se namreč želi dati krstiti – je nekaj precej težko razumljivega. S tem se je namreč Božji Sin postavil v vrsto ljudi, ki priznavajo svoje grehe – temu je bil namreč namenjen Janezov krst – čeprav jih sam ni imel. Zato Jezus Janezovega krsta ni potreboval. Mu je pa pred tem dejanjem nekaj odkrito povedal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« (Mt 3,15) Za pravičnost je torej šlo pri tem Jezusovem dejanju.  Vsi smo grešniki  Postaviti se v vrsto z grešniki v Jezusovem primeru pomeni povedati, da zato, ker je Božji Sin, še ni nekaj posebnega, da zaradi tega nima nekih privilegijev. Jezus je tako s tem povedal, da zanj popolnoma enako veljajo ista pravila in zapovedi kakor za koga drugega. In to je zelo dobrodošla gesta. Kajti ljudje si običajno svoje vrednosti ne gradimo tako, da se postavljamo v vrsto z drugimi, enako vrednimi ljudmi, temveč da iz nje...

Samopodoba in ponižnost

Slika
Biti ponižen , o čemer danes s priliko o izbiranju sedežev želi spregovoriti Jezus, se pravi biti resnično to, kar smo, v vsej svoji bleščeči in senčni resničnosti, je dandanes morda težje kot kdajkoli. Govorimo seveda o naši samopodobi . Ta ima zahtevno nalogo, namreč razumeti, da merila javnega mnenja ne odražajo resnične vrednosti človeka, da se ta torej ne meri v tem, kdo je na prvem mestu, kdo je najbolj všečen, priljubljen, uspešen, temveč v tem, kdo je na svojem pravem mestu. »Kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11)  Toda takšne standarde smo pač proizvedli, standarde »prvih mest«. Nekdo je tako pomemben in vreden, če je zdravnik ali direktor uspešne firme, nekdo je ničvreden, če je smetar ali čistilka, nekdo je oboževan, če zgleda mlad tudi pri petdesetih, nekdo je grd, če ima – kar je nekaj najbolj normalnega – v času odraščanja na obrazu kup mozoljev. Realni, ponižni, se pravi normalni ljudje, v tem svetu niti ne moremo biti ...

Lepota ljubljenosti

Slika
Zgovorno je, da se je dogajanje na »visoki gori« zgodilo »na samem« (Mt 17,1), stran od sveta, ki nam kar naprej nalaga ali kdaj celo zapoveduje marsikatero masko, s katero naj bi drugim pokazali, da smo uspešni, dragoceni, boljši, torej vredni občudovanja (ali vsaj nevoščljivosti, tudi ta pomaga k boljšemu občutku). Problem teh lepih mask je, da nam jih svet nadeva zgolj kot dokaz, ki naj nas potihem prepričuje, da brez njih nismo kaj dosti vredni. Smrtonosna ideja. Na visoki gori, pred Bogom, saj je gora vedno simbol bližine Boga, na samem, ko je lahko človek to, kar je v resnici, pa Jezus pred svojimi učenci zasije kot sonce in njegova oblačila postanejo bela kot luč (Mt 17,2). Za nikakršno čarovnijo ni šlo, razen če rečemo, da je resnični čudež, da človek dandanes še lahko uzre, kdo je on sam v resnici : »ljubljeni sin«, nad katerim ima Oče veselje (Mt 17,5), od vedno in za vedno, ne glede na to, v kakšnem stanju ali okoliščini se znajde. Kajti tista nadzemeljska lepota je b...