Ne zmoremo sami

Dandanašnja usmerjenost vase, individualizem našega sveta nas je prepričal, da skozi življenje zmoremo sami. Da drugega za svoje življenje pravzaprav ne potrebujemo. Še več, da so ljudje okrog nas kvečjemu ovira ali pa konkurenca našemu uspehu. Da pa ni večje laži od tega, nam dokazuje že tej naši odločitvi soroden pojav, namreč to, da je prav v našem času tudi največ osamljenosti do zdaj. Ljudje preprosto čutimo svoje življenje kot nezadostno našim željam in potrebam. Slog našega življenja nas ne odžeja! Da je stvar še hujša, menimo, da lahko tudi to svojo težavo rešimo sami, s svojimi rešitvami. In smo sredi začaranega kroga, iz katerega ni izhoda. 

V takšnem življenju je živela tudi neka žena iz Samarije, o kateri spregovori evangelij. Njeno stanje povedno opisuje že to, da je vodo k vodnjaku hodila zajemat opoldne, ko je vedela, da tam zaradi vročine ne bo nikogar, se pravi, da se je odnosom izogibala, ter to, kar ji je povedal Jezus, da namreč to, kar počne, njenega življenja ne odžeja. »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož.« (Jn 4,17-18) Ker so bile njene rešitve vedno samo njene rešitve, se pravi nekaj začasnega, namenjenega reševanju njenega udobja in varnosti. 

Toda vseeno ni bila sama. V blodnjaku takšnega življenja jo je prestregel Gospod – in ji postregel z drugačno rešitvijo. »Daj mi piti!« (Jn 4,7) ji je rekel in ji s tem dal vedeti, da jo potrebuje. Samo zato, da bi ji dal razumeti, da enako močno, ali še bolj, ona potrebuje njega … 

Oba sta žejna, a k vodnjaku – ki je v Svetem pismu kraj ljubezenskih srečanj – nista prišla po vodo. Prišla sta drug po drugega. S to razliko, da je Jezus to vedel, da je to hotel, da si je tega želel. In je prišel zato, bi ženi pokazal, da nič drugega kot dober odnos, v katerem poklanjaš svojo vodo in sredi vročine tvegaš izgubo najdragocenejšega, da ne bo nič drugega pogasilo njene žeje, kot to, da se sredi puščave odrečeš svoji vodi. Bog vedno vstopa v naše življenje preko ljudi, ki nekaj zahtevajo od nas, neko žrtev, odpoved lastnim interesom, ki zahtevajo neko bolečino. Ker je težko, zato se nam upira stopiti v odnos, ki je vedno odnos s tujcem, in ker ne vemo, da je samo ta bolečina tisto, kar lahko pozdravi vse ostale bolečine … 

Sveto pismo razume, da je bil človek ustvarjen po Božji podobi, ker je ustvarjen kot moški in ženska (1 Mz 1,27), ne vsak posebej, ampak oba skupaj. Rečeno drugače, da je človek res v polnosti človek, da je Božja podoba, ko je skupaj. Zato bosta dve bitji, ki sta žejni, tudi ostali žejni, dokler ne stopita v odnos – in tako drug v drugem najdeta svoj manjkajoči košček. Dokopati se do njega je težko. Ker nihče ne išče vode sredi puščave. Pa je prav tam! Prav drugačnost drugega človeka, ki nas straši, prav tveganje v stiku z njim, je tisto, kar smo iskali, prav to je pijača, ki jo potrebujemo. To je sporočilo zgodbe o Samarijanki, ki je odšla domov brez vrča.