Vedno znova iti nazaj

»Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel.« (Jn 11,25) 

V tem pomembnem stavku je vse, kar moramo vedeti. Da je namreč naše življenje še vse kaj več kot samo fizično prebivanje, da je življenje v tem, kdo smo, če smo v nekem trenutku res to, kar smo, kaj se z nami dogaja, kaj počnemo in ali je smiselno, kar počnemo. To nam daje razumeti, da je torej naše Življenje res On, ko ga ta vodi in usmerja. In da je torej naša smrt pravzaprav samo v tem, da nismo ob njem, da ne hodimo za njim. Da je Kristus tisto, kar daje našemu življenju največjo možno kakovost. 

Zato zgodba o obujenju Lazarja od mrtvih pravzaprav ni zgodba o vstajenju. Je zgodba o spreobrnjenju, kar je v bistvu naše vstajenje: ker je to odgovor na klic ljubezni, ki nas vabi iz naših grobov, iz naših smrti – sovraštva, zamer, užaljenosti, obupa, trme v svoj prav. V tej zgodbi namreč veliko ljudi »vstane«, Marija, ki je v obupu najprej obsedela doma, Marta, ki se je pustila pregovoriti, naj odmaknejo kamen od groba, Jezus, ki joka, Judje, ki verujejo. Da, tudi Lazar. Nasploh vsi, torej, ki so pripravljeni poslušati Jezusa. Ki mu želijo pustiti do besede. Ki (p)ostanejo učenci. 

Kar si moramo zapomniti iz tega čudežnega dogodka je, da je v vsakem našem stanju vedno nekdo, ki nas kliče iz tega stanja nazaj v življenje. Da Kristusu tudi greh ni ovira za življenje. »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« (Jn 11,4) In ta klic je v nas prisoten vedno, ko se oddaljimo. Nekaj nemirnega v nas, kar nas kliče, kar nas vabi, naj popustimo pri svoji trmi, naj se pustimo pregovoriti in odidemo nazaj v hišo, ki smo jo v jezi zapustili in se od nje oddaljili. Ker je za nas vstajenje od mrtvih to, da slišimo in se odzovemo na ta Jezusov klic: »Lazar, pridi ven!« (Jn 11,43) Ven iz vsega, kar nas dela hrome in zvezane pred življenjem. Ker je to tisto, kar želi Jezus narediti s tem klicem: »Razvežite ga in pustíte, naj gre!« (Jn 11,44) 

Naše življenje je stalno umiranje in rojevanje. Vedno vnovično približevanje in oddaljevanje Kristusu. Nenehna dinamika gor in dol, sem in tja. In dokler smo je sposobni, živimo, saj umremo šele tedaj, ko se ne želimo več premakniti, ko smo šli enkrat proč. Zato je naše »življenje« pravzaprav v tem, da v sebi ohranimo željo, da bi »vstali«. To pomeni slediti Kristusu: upoštevati njegov glas in mu verjeti, da je ta – čeprav naporen – klic Ljubezni v življenje, ne v smrt.

(misel na 5. postno nedeljo, leto A)