Besede za srce

Dandanašnja usmerjenost vase, individualizem našega sveta nas je prepričal, da skozi življenje zmoremo sami . Da drugega za svoje življenje pravzaprav ne potrebujemo. Še več, da so ljudje okrog nas kvečjemu ovira ali pa konkurenca našemu uspehu. Da pa ni večje laži od tega, nam dokazuje že tej naši odločitvi soroden pojav, namreč to, da je prav v našem času tudi največ osamljenosti do zdaj. Ljudje preprosto čutimo svoje življenje kot nezadostno našim željam in potrebam. Slog našega življenja nas ne odžeja! Da je stvar še hujša, menimo, da lahko tudi to svojo težavo rešimo sami, s svojimi rešitvami. In smo sredi začaranega kroga, iz katerega ni izhoda.  V takšnem življenju je živela tudi neka žena iz Samarije, o kateri spregovori evangelij. Njeno stanje povedno opisuje že to, da je vodo k vodnjaku hodila zajemat opoldne , ko je vedela, da tam zaradi vročine ne bo nikogar, se pravi, da se je odnosom izogibala, ter to, kar ji je povedal Jezus, da namreč to, kar počne, njenega življenj...

Vesel sem, da se v zadnjem času spet govori o spravi našega naroda, tako ali drugače, samo, da se, da se o njej pogovarjamo kot o neki nujno potrebni stvari, ker je naša tako zelo razdeljena realnost res že pretežka, da bi se lahko sprijaznili z njo. »Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati.« (Mr 3,25) Naj si to priznamo ali ne, smo vedno bolj prijatelji vojne, ne miru. Ne ker bi si želeli bojev in krvi, ampak ker si želimo, da bi bili vsi enaki , beri, takšni, kakršni smo sami. Samo zato se človek vojskuje z drugim, ga napada, psuje, samo zato se ga boji, ker je … različen .  Problem različnosti, drugačnih pogledov in stališč – ki so seveda nekaj povsem naravnega – pa je zgolj v tem, da vedno postavlja vprašanja in dvome, da nas ne pusti pri miru. Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki, proti naporu, ki mu rečemo ljubezen. Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Vedno se najbolj borimo proti človeku, za katerega vemo,...

Nehal sem gledati poročila, nisem mogel več, tudi novice, ne zato, ker so tam tudi stvari, s katerimi se ne in se ne morem strinjati, ne, temveč ker je vse, javnost, mediji, omrežja, kakor z virusom okuženo s sovraštvom in neizmernim gnevom. Toliko nemira, toliko bolečine je vame vneslo neprestano bojevanje levih in desnih, belih in črnih, križev in zvezd. In očitno ne samo vame, ne, kakor je pogosto pri bolečini, smo ljudje pograbili, kar je bilo pač pri roki in zdaj že nekaj časa drug drugega obmetavamo z najbolj smrdljivo gnilobo, kar je premoremo v sebi, vsa dolgo zatajevana mnenja o »tistih z nasprotnega brega« smo osvobodili in ta se kot horda podivjanih zveri vsak dan spuščajo po ozelenelih slovenskih grapah.  Pavček, on pa ni nehal gledati poročil. Morda je po trudnem dnevu med trtami pod svobodnim soncem svoj pogled dvignil od novic, se počasi, zamišljeno sprehodil proti oknu, se naslonil nanj, da mu je skozenj nežen vetrič pobožal utrjeno čelo, tam nekje od globokih zele...

V njeno samoto je vstopil. V njeno žalobno hojo po vodo, ki je ni mogla odžejati . Ker so bile njene rešitve vedno samo začasne rešitve, namenjene reševanju njenega udobja, varnosti in izogibanja tveganju, ki jo prinaša odnos. Namreč tveganju, da se boš v njem hočešnočeš moral spremeniti, da boš moral nekaj dati, ne da bi vedel, ali boš kaj dobil nazaj, da boš zato tudi kaj za vedno izgubil, gotovo kaj, kar imaš rad in ti je ljubo. Morda celo življenje, kakršnega poznaš. In to tveganje je za mnoge od nas pretežko. Žeja Jezus in žena iz Samarije se pri vodnjaku srečata opoldne (Jn 4,6), sredi hude vročine, ko ni nihče hodil po vodo. To daje slutiti, da je žena to uro izbrala zato, ker se je na ta način skušala izogniti srečanjem z drugimi ljudmi. Hotela je biti sama, osramočena ali v strahu zaradi javnega mnenja, virusa ali kateregakoli drugega razloga že. Toda ni bila sama. V blodnjaku življenja jo je prestregel Gospod – in jo izzval, s tem, da je tudi sam postal žejen. »Daj mi p...