Nebesa

V nebesa pride, kdor si želi tam tudi živeti. 

Povejmo drugače, kdor si jih tako močno želi, da jih poskuša živeti že na zemlji, ne šele v večnosti. Pa ne govorim o neki utopični ideji o idealnem svetu, o nečem, česar ne more biti. Ne, človek nebes ne more ustvariti. Toda na zemlji so nebesa vseeno mogoča, in nebesa so tam, kjer nisem sam, kjer sva vedno dva ali smo trije, ki živimo v Njegovem imenu, in kjer je poleg tudi Bog. 

Točno tako, nebesa so tam, kjer je Bog med nami. 

Prinašati Boga v naše življenje, v naše okolje, v naše odnose pa je skrajno zahtevna stvar, ni pa nemogoča. Zgled za to je Marija, ki danes stopa v Elizabetino hišo. Da se razumemo, ti dve ženi sta živeli vsaka sredi svojih težav in zagat, ni jima bilo ravno najlažje v življenju, in veliko od teh zagat je bilo posledica ravno tega, da sta pustili Bogu v svoje življenje. Vsaka od njiju, Marija še bolj, je trepetaje privolila Božjim idejam, zaradi njih je zavrgla svojo varnost, šla je tja, kamor jo je želel peljati Bog, ne da bi točno vedela, kaj vse jo bo zato doletelo. Morda je šla tudi proti svojemu prepričanju, željam in zdravi pameti, a se mu je pustila preoblikovati. Ker mu je verjela. Verjela, da je v nekem trenutku treba narediti, kar je prav, namesto tega, kar je lažje. 

Kdor je tega sposoben, kdor je sposoben pustiti, da ga Beseda spremeni, tudi povzroči, da se Beseda sama od sebe iz njegovega srca počasi razrase tudi v svet, da shodi, uči, odpušča grehe, ozdravlja bolnike, oživlja mrtve in ljubi do konca. 

Tako je Marija prinesla Jezusa v svet, ko se je sama zaradi Besede spremenila. Tako je stopila v nebesa. Zato vsakdo, ki veruje, vsakdo, ki pusti Besedi rasti v svojem srcu, tudi sam živi v nebesih. V nebesih pa nikdar nismo sami. Zato je zaradi takih ljudi blagoslovljen ves svet.

(misel ob prazniku Marijinega vnebovzetja)