Preskoči na glavno vsebino

Postavljanje stvari na pravo mesto


Jezus ni revolucionar, oznanjevalec je. Čeprav njegovo rohnenje po templju izgleda kot dejanje z vsem nezadovoljnega anarhista, z njim ne razbija, ampak gradi. »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« (Jn 2,19) Jezus namreč stvari ne uničuje, ampak jih postavlja na pravo mesto. »On pa je govóril o templju svojega telesa,« (Jn 2,21) tega je postavil za merilo prenove templja in vsega, kar je bilo v njem narobe. Namesto tržnice (Jn 2,16) je hotel v središče človeka spet postaviti osebo. Boga. 

Menjava boga 

Kaj je bila težava tistih prodajalcev in menjalcev, ki so sedeli v templju? Bili so metafora človeka, ki je tiho pričala o tem, da so si ljudje zamenjali boga, ne da bi se tega zavedali. Če namreč pridem v tempelj zato, da zadostim nekim pravilom o daritvah, si želim z nečim kupiti Boga, njegovo naklonjenost. Če pa lahko s čim kupim Boga, recimo z voli, ovcami in golobi in denarjem (Jn 2,14), in mislim, da je res tako, potem pomeni, da je bog tisto, kar mojega Boga premaga, saj je on samo sredstvo, da pridem do tega, kar si želim. Če ga torej uspem z nečim premamiti, da zastran dobička nekako »pozabi« na moje stranpoti, potem sem ga jaz oziroma ga je moje zlo premagalo in tako to ni več bog. 

Na njegovo mesto, na mesto edine in najvišje avtoritete se je vrinil denar, »denar je postal simbolni proizvajalec vseh vrednot,« (U. Galimberti) in tega žal ne more zanikati nihče od nas. Kjer človekovo vrednost ocenjujemo glede na njegove sposobnosti, kjer je moj uspeh pred odnosi in tekmovalnost pred sodelovanjem, kjer nismo več sposobni razločevati, kaj je lepo, kaj dobro, kaj pravično in kaj resnično, temveč samo, kaj je koristno in kaj ugodno, tam v našem templju sedi denar in ne Bog. 

Boga na(-)mesto boga 

Kjer pa Bog ni bog, tudi človek ni človek, razčloveči se, samo sredstvo postane. In to je samomorilno! To nam lepo kaže današnja situacija, ko smo ostali brez Boga, ko smo si ga skrčili zgolj na enournega nedeljskega dvornega norčka, izgnali pa iz morale, ekonomije, odnosov, kulture, smo tudi človeka popredmetili. Nič več nam ni sveto, nedotakljivo, vredno spoštovanja in naše tišine, to je tisto, kar je težava, vse se da kupiti in vse se da prodati – in tako v nas in med nami ni ničesar več vrednega. 

Vrniti Boga na lastno mu mesto, to pomeni Jezusovo prevračanje in razbijanje tistega, kar se je ljudem zazdelo kot dobro »ustaljeni« red. Postaviti spet nekaj svetega v svoje življenje, nekaj nedotakljivega, vrednoto, če rečemo drugače, ker se prav v tem kaže moj odnos do Boga. Vrednota je moj tempelj, v njem molim Boga. On ga je namreč postavil, on je postavil in določil neke stvari za svete, ker jih očitno potrebujemo. Ne da bi nas zasužnjil, temveč da bi nas odrešil. Da bi nas s tem naredil za drug drugemu svete, vredne in svobodne.

(misel ob 3. postni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j