Besede za srce

Človek stoji pred svojim življenjem kakor pred praznino, pred gluho in nevidno prihodnostjo. Skozi vrata mora stopiti, v sobo, za katero ne ve, kaj ga čaka v njej. To je življenje, korak v neznano. Bavbav ali prijatelj, bolezen ali uspeh, veselje ali poraz ali smrt, bogvekaj ga čaka tam. In prav zato lahko za vedno ostane tam – če nima upanja. Upanje je človekov korak , zaradi katerega sploh živi. Toda zakaj le bi človek stopil skozi vrata, za katera sploh ne ve, kaj ga čaka za njimi? Zakaj bi se podal na to noro pot? Ker ljubi življenje. In življenje ljubi, ker ga vanj, kakor iz groba, nekdo kliče. Zaradi tega klica človek stopi v življenje, zaradi tega klica živi in hodi. Ker upa . Upa, da je ta, ki ga kliče, da je ta, ki je za vrati, njegov Bog. Dobri, ljubeči Bog. Brez tega upanja človek ne naredi naslednjega koraka. Nikoli. Zato upanje nikakor ni pasivna drža, ne, pravzaprav je to napor, odločilni napor njegovega življenja, ker je upanje odločitev: »Hočem živeti!« Najsi bo ...

» Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov. « (Jn 6,27) Predstavljajte si vzdušje v predzgodovinski jami. Smrad, temačno in zatohlo je. Poteka boj za največji kos mesa. Eden, močnejši, se spravi nad drugega, šibkejšega, in zmaga. Navdušeno zarjovi. Potem pa se od nekod zasliši glas piščalke, narejene iz kosti. Vsi se spogledajo, začnejo poslušati. Lepo je. Četudi zvok piščali ne nasiti in čeprav se od besed ne da živeti, je to tisto, kar človeka dela človeka. To, da lahko dvigne pogled nad to, kar se otipa in kar zahtevata želodec in nagon, da je sposoben nečesa več . Recimo deliti svoj kruh s tistim, ki ga nima, tudi to ne nasiti. A prav to je tisto, kar človeka zares nasiti, saj zaradi tega človek tudi ostane človek in se ne spremeni v divjo žival. Človek lahko in mora vedno nekaj več od tega, kar je, da bi ostal to, kar je. Mora rasti, mora hrepeneti, mora se stalno premagovati in presegati svoje meje, ne sam...

18. dan posta, svetovni dan poezije Premalokrat si takole sredi šumenja vetra v mladem listju in pod nežno toploto pomladnega sonca privoščim edino pesniško zbirko, ki sem si jo prinesel v Rim. Srečko Kosovel in njegova zbrana dela je bila prva knjiga, ki sem jo položil v škatlo za Rim, da pojde z menoj na tuje. Ker brez poezije preprosto ne morem živeti, sem si mislil. Pa sem zmogel "preživeti". Le da sem tako s svojim pogledom pač oral po cestah in ulicah, po luknjah vsakdana, in sem pozabil gledati navzgor. Pozabil sem gledati nebo. Pozabil sem se takole vsak dan malce dvigniti nad vse, stopiti ven in tam živeti , ne se samo preživljati. Kajti tako se počutim, ko berem in pišem poezijo. Z nogami v svetu, z glavo med oblaki, s srcem na nebu, z očmi na zvezdah. Občudovalec večne lepote v krhkem človeškem svetu sem. Spremenim se. Kot da se del mene razširi in gre nad vse te malenkosti vsakdana, vidi preko, sluti bistvo, čeprav ga ne poznam. Tiste uboge človeške besede ...