Izguba ali podaritev?


Vsakdo nekoliko otožno vstopa v ta praznik, v katerem nam kakor luči iz teme zasvetijo spomini na naše drage rajne. Lepe stvari so zapustili za seboj. Naša življenja so oblikovali, zidali naše vrednote in iz njihove ljubezni in dobrote smo spoznali svojo vrednost in dragocenost. Ob hvaležnosti pa se vendarle ne moremo izogniti bolečini, ki jo je prinesel njihov odhod od nas; boli nas, da jih ni več. A bolečina ni slaba stvar; je samo ljubezen, ki pogreša in ki želi iskati, dokler ne najde tistega, kar si želi. Čeprav se zdi, da je tisto, kar najdemo v svoji bolečini, nekaj drugega kot to, kar smo mislili, da iščemo: 

je želja dati in ne obdržati. 

Razmišljam, zakaj mora človek v svojem življenju tako veliko izgubiti, se od tako veliko stvari z bolečino posloviti. In ne morem priti do boljšega odgovora, kakor je ta, da se s tem nečesa pomembnega uči: da se iz izgubljanja počasi nauči podarjati. Da svoje stisnjene dlani razpre in začne to, kar mora oditi, izročati. 

Tako reče Jezus: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.« (Jn 6,37) Samo, kar je podarjeno, ima v sebi nekaj Božjega, neminljivega, večnega, samo, kar je podarjeno, ker je le to izraz naše ljubezni; kot nekaj podarjenega je prišla ljubezen v naše življenje in samo kot nekaj podarjenega živi naprej. Samo tako je naše srce živo, dokler to, kar mora izgubiti, zmore podarjati. K Njemu mora, da bi bilo večno. K Njemu mora, da bi bilo obujeno, nezavrženo, rodovitno, dragoceno. 

Podarimo Bogu nocoj naše rajne, ki jih pogrešamo, potočimo solzo ob tem, a jih vendarle podarimo – kakor prijatelju, za katerega vemo, da bo naše darilo cenil in ga z veseljem sprejel. To bo izraz naše vere in zavedanje dragocenosti življenja naših rajnih: »Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« (Jn 6,40) 

Prava ljubezen je pač le tista, ki zmore izpustiti ptico iz svojih rok v nebo.

(misel ob prazniku Spomina na verne rajne)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več