Da pričujem za resnico

Ne morem se izogniti vtisu, da pogovor med Jezusom in Pilatom – čeprav se dogaja tik med sodnim procesom, ki naj bi Jezusa stal življenja – poteka v malce ironičnem tonu. Kakor da bi Pilat hotel Jezusu pokazati, kako zelo pomemben je in kakor da bi se Jezus temu malce posmehoval. Iz Jezusa – nasprotno od Pilata, ki je pod pritiskom tega, kako se bo odločil, kajti od tega je bila verjetno odvisna tudi njegova kariera – veje svoboda, saj pač ni nikomur podrejen, ničesar se ne boji, ni mu treba skrbeti, ali mu je njegova oblast ogrožena, niti njegova moč, niti njegov vpliv, kajti On je kralj tako, da »pričuje za resnico«. Da je resnica njegov temelj, njegov edini Kralj. Nebesno daleč od Pilata. 

S tem, ko je bil takega pričevanja sposoben v trenutku, ko se je odločalo o njegovi smrti ali oprostitvi, je podal svojevrstno pričevanje za svoje učence. Biti dovolj svoboden je mogoče samo tako, da se udinjaš edinole resnici, edinole temu, kar je tvoj moralni imperativ, ničemur in nikomur drugemu. Četudi te to stane življenja. 

Zato slediti Jezusu pomeni slediti resnici. Ne svoji resnici, ne resnici, kakor nam jo prodajajo drugi, mediji, trgovci, voditelji, svet, temveč resnici, ki je on sam. Torej motriti svet, kakršen je, biti iskren do sebe in kritičen do drugih, kar pomeni poslušati svojo vest. Ker se resnica poraja edinole v vesti, ta izraža Boga v nas. Njegovo, edino verodostojno resnico. 

In postaviti jo nad vse, postaviti jo za svojega kralja, to pomeni biti svoboden. Ko se kakor Jezus pred Pilatom ne klanjaš nobeni oblasti, nobenemu vplivnežu, ko ne popustiš nobenemu strahu in nobeni želji po dobičku, kadar ti tudi življenje ni napoti glede tega, da bi se držal tega, kar ti pravi vest, takrat si v resnici svoboden. 

 In takrat služiš Kristusu Kralju.

(misel ob prazniku Kristusa Kralja, leto B)