Postavimo red

Zbudili smo se v kaos. Stabilne stvari razpadajo, svet, kot smo ga poznali, tudi, vse trdno, vse lepo in vse sveto se maje in ruši. Vedno je tako, kadar človek domišljavo prevzame nadzor nad ustrojem sveta in se gre igrat stvarnika. Marsikaj se poruši, kadar se odpovemo svojim koreninam, kadar pod vprašaj postavimo vrednote, iz katerih smo zrasli, in postavimo nove, naprednejše, »boljše«. 

Svet nam je pod pretvezo ljubezni do bližnjega nenavadno agresivno vsilil liberalni konsenz, ki je ljudstvu pritlehno podtikal strinjanje z vse bolj individualistično in moralnorelativistično interpretacijo vrednotnih temeljev naše družbe. Pač tako, da je vsakega, ki se ni strinjal z njim, označil za fašista, homofoba, seksista ipd. In tako smo se iz strahu pred diskriminacijo odpovedali spolu, družini, narodu, religiji, etiki, morali in podobnim temeljem naše identitete, kot smo jih poznali, da bi s tem pridobili – svobodo? Znašli pa smo se v kaosu vrednot, v katerem nihče ne ve, kaj prav in kaj narobe, kaj se sme in česa ne, kdo je, kaj bi moral biti, kaj je ljubezen in kaj sovraštvo, kaj je svoboda in kje so naše meje. 

Čas spremenjenja 

Toda četudi je kaos zato seveda čas stiske – je tudi čas spremenjenja. Takole namreč poreče Jezus: kadar se bo vaše življenje znašlo v kaosu, ko bo »sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe,« ko bodo »zvezde padale z neba in se bodo majále nebeške sile,« tedaj bodo tudi ljudje »videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo.« (Mr 13,24-26) 

Ker je takrat, kadar kaos postane tako očiten, da ga ne moremo več zanikati in se ga začnemo zavedati, ko si ga priznamo, povsem naravno, da začnemo samodejno iskati red. To je v naši naravi, postavljati red. Iskati stabilne, neminljive, neovrgljive točke življenja, o katerih ni debate, in nanje postavljati svoje obstajanje. In to se zgodi takrat, kadar začnemo med minljivim iskati večno, iskati stabilno med tistim, kar nas je razočaralo, resnično med tistim, kar nas je naplahtalo. 

Stare vrednote 

Naš kaos ne priča o ničemer drugem kot o tem, da so človeške rešitve našega sveta – pa četudi so mišljene zelo dobronamerno – slabe, nezadostne, da so vedno krivične in diskriminatorne. Da je to čas, ko moramo poiskati stabilnost, spet preveriti smiselnost klasičnih vrednot, ki so spoštovale človeka in njegovo naravo, in se nanje nasloniti. Da je treba spet postaviti red in se ga držati. Sam od sebe ta čas izpostavlja Kristusa in njegovo neminljivo besedo: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Mr 13,31) 

Začnimo spet uporabljati zdravo pamet in naučimo naše otroke reda, se pravi, kje se končajo pravice in začnejo dolžnosti.

(misel ob 33. navadni nedelji, leto B)