Besede za srce

Predstavljam si, da si je Jožef stvari za svoje življenje zamislil povsem drugače, kot so se potem zgodile. Veselo pričakovanje zakona z vzorno deklico Marijo in nato mirno, povprečno življenje v neki anonimni oddaljenosti. Nato pa pride presenetljiva, težka novica, ki vse to vrže s tečajev: noseča Marija. In Jožef je postavljen pred težko odločitev, ki bo v vsakem primeru porušila tisto, kar si je zamislil.  V takih situacijah običajno zamerimo Bogu. Sovražimo ga, da nam uničuje tisto, kar smo si zamislili kot najboljše za svoje življenje. Toda ko Bog kaj uničuje, to naredi samo zato, da namesto tega ustvari kaj novega. »V človeku ne nastane nobena stiska, razen če mu Bog hoče pripraviti novo rojstvo.« (J. Tauler) Tako Bog Jožefu prav preko te zagate podari nove, boljše sanje : »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« (Mt 1,20-21) Sanje ...

»Znamenja bodo,« (Lk 21,25) je rekel Jezus svojim učencem, ko jim je govoril o težkih časih , o časih stiske, preizkušenj, ko se bo zamajalo vse, v kar so verjeli. »Znamenja bodo«, zagotovo, tako pravi Jezus, skupaj s stisko bodo prišla sporočila, razodetja, namigi za vaše življenje, vi pa se potrudíte, da jih boste razumeli. Da vam bodo problemi in težki časi služili za spoznanja, za usmeritev, tudi za samorefleksijo. Kajti kdor bo videl in razumel ta znamenja, bo tako sredi te stiske videl tudi Sina človekovega , tako obljublja Jezus, on bo dal našim stiskam drugačen karakter, da bodo iz časa uničenja postala čas odrešenja .  Kajti na čase stiske se lahko človek odzove tudi drugače, ne da bi razumel njihovo sporočilo, s pijanostjo in razuzdanostjo recimo, z otopelostjo, jamranjem, samopomilovanjem, tudi to je mogoče. V imenu dobrega počutja se lahko tudi dela, kakor da ni nič narobe, se omamlja in opijanja, da stiska ni stiska, da problemi v resnici niso problemi, tako se veliko ...

Zbudili smo se v kaos. Stabilne stvari razpadajo, svet, kot smo ga poznali, tudi, vse trdno, vse lepo in vse sveto se maje in ruši. Vedno je tako, kadar človek domišljavo prevzame nadzor nad ustrojem sveta in se gre igrat stvarnika. Marsikaj se poruši, kadar se odpovemo svojim koreninam, kadar pod vprašaj postavimo vrednote, iz katerih smo zrasli, in postavimo nove, naprednejše, »boljše«.  Svet nam je pod pretvezo ljubezni do bližnjega nenavadno agresivno vsilil liberalni konsenz , ki je ljudstvu pritlehno podtikal strinjanje z vse bolj individualistično in moralnorelativistično interpretacijo vrednotnih temeljev naše družbe. Pač tako, da je vsakega, ki se ni strinjal z njim, označil za fašista, homofoba, seksista ipd. In tako smo se iz strahu pred diskriminacijo odpovedali spolu, družini, narodu, religiji, etiki, morali in podobnim temeljem naše identitete, kot smo jih poznali, da bi s tem pridobili – svobodo? Znašli pa smo se v kaosu vrednot, v katerem nihče ne ve, kaj prav in k...

Nikoli ne bom znal prav dobro odgovoriti, zakaj viharji, zakaj neurja, zakaj pobesneli hudourniki, ne samo zunaj, tudi tisti znotraj človeka, zakaj torej »silen vihar, ki kruši gore in lomi skale«, zakaj »za viharjem potres« in za potresom ogenj«. Vem pa in vidim, da je »za ognjem glas rahlega šepéta,« (1 Kr 19,11-12) tihega sočutja sredi bolečine, nežne ljubezni in pozornosti, vedno pogosteje to vidim, vedno bolj prepričljivo, tudi v nedavnih slovenskih katastrofah s poplavami, tornadi, plazovi.  Morda zato vse to stopa »pred Gospodom«, ker šele stiska zares odpira srce človeka človeku – in Bogu. Kako se je zaradi te katastrofe odprlo marsikatero srce, ki je bilo dotlej kot kamen, kako prizanesljivi smo postali, kako človeški. Da, včasih mora Bog porušiti mostove, da bi začutili, kako zelo jih potrebujemo. Kako zelo potrebujemo človeka ob sebi.  Podvig življenja  Toda za to, da Bog stopi v človekovo srce in ga napolni s svojo ljubeznijo, terja od človeka nekaj težkega, r...

Zdaj gotovo že vsi prav dobro razumemo, kako nekaj zelo različnega sta gora in dolina . Obvladamo tudi geografijo, razumeli smo, da je za to, da nastanejo gore in doline, potrebna neka sila, neka stiska , in da večja sila naredi večje gore in globlje doline, da je mogoče tudi to, da je gora vedno višja in dolina vedno nižja. Morali smo že dojeti, da je med nami vedno več tistega, česar je »preveč«, preveč kričanja in preveč sovraštva, in tistega, česar je »premalo«, spoštovanja, vljudnosti, lepote, in da se je zato nekaj med nami tako zelo tektonsko zalomilo, se spridilo, uničilo, se razdelilo na gore in doline, da bi naš svet, naša družba krvavo potrebovala nek nov začetek, resetiranje .  Spreobrnjenje  Kako primeren čas za Janeza Krstnika, ki je »prehodil vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov,« (Lk 3,3) ravno nov začetek torej. A novih začetkov ni brez konca starega. Brez spreobrnjenja. Spreobrnjenje pa je v tem, kakor je pisano: » Pripra...

Kot bi brali kriminalko, se Jezus razgovori o času stiske, ki je predvsem čas »zmede« in čas »strahu«, dveh med seboj zelo povezanih stvari, ki stisko pravzaprav poganjata, jo omogočata. Da, prav ste prebrali, ker so časi taki, kakršni smo ljudje in ne obratno, tako je dejala že moja stara mama, »tajšni ljudje, tajšni cajti,« ali če povemo drugače, časi so takšni, kakršen je naš odziv nanje.  Znamenja  Kajti čeprav se na prvi pogled zdi tako, Jezus ne govori o filmsko apokaliptičnih scenarijih, marveč zgolj o znamenjih , ki jih je menda deležna vsaka generacija ljudi, ter o dolžnosti , ki jo ima, da se nanja primerno odzove. To so namreč namigi, ki jih Bog pošilja človeštvu, da razume, kaj storiti. »Znamenja bodo,« je rekel Jezus, »na soncu, luni in zvezdah.« (Lk 21,25) In ta družba poraja veliko število znamenj, očitnih znamenj, svet se radikalizira, svet postaja vse bolj nasilen, svet je nepravičen in svet je precej sebičen. Ne prvič ne zadnjič.  Vendar znamenja niso pr...

Naš čas je čas religije podobe , vsaj zdi se tako, da je videz postal pomembnejši od resničnosti. Izredno pomembno je namreč, kakšen izgled dajemo svetu, v katerem živimo. Obstajajo recimo podjetja, ki so vam na voljo, da vam oblikujejo fotografijo za spletna omrežja, s katero lahko pokažete, na kako spektakularnem kraju ste bili – beri: kako bogati ste – in kako obilno oprsje vam je podarjeno – torej: kako lepi ste. Lahko pa preprosto nase navlečete stvar, mnenje, prepričanje, ki danes nekaj šteje, in se z njim kakor pav kitite na internetu. Če ste staromodnejše vrste, je to mogoče napraviti tudi z novim avtom, ki daleč presega vaše finančne sposobnosti, in s kričečo fasado. Skratka, vse to je samo dokaz, da svojo dragocenost gradimo z zunanjostjo: zavedamo se, da nas svet ceni po obliki, po podobi, in zato se na to primerno tudi odzivamo.  Neskladnost  Tako s podobo zelo radi pokažemo ne kdo smo, ampak kdo si želimo biti. Ali še bolje, kdo bi si želeli biti, da bi nas ljudje...