Preskoči na glavno vsebino

Nov začetek


Zdaj gotovo že vsi prav dobro razumemo, kako nekaj zelo različnega sta gora in dolina. Obvladamo tudi geografijo, razumeli smo, da je za to, da nastanejo gore in doline, potrebna neka sila, neka stiska, in da večja sila naredi večje gore in globlje doline, da je mogoče tudi to, da je gora vedno višja in dolina vedno nižja. Morali smo že dojeti, da je med nami vedno več tistega, česar je »preveč«, preveč kričanja in preveč sovraštva, in tistega, česar je »premalo«, spoštovanja, vljudnosti, lepote, in da se je zato nekaj med nami tako zelo tektonsko zalomilo, se spridilo, uničilo, se razdelilo na gore in doline, da bi naš svet, naša družba krvavo potrebovala nek nov začetek, resetiranje. 

Spreobrnjenje 

Kako primeren čas za Janeza Krstnika, ki je »prehodil vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov,« (Lk 3,3) ravno nov začetek torej. A novih začetkov ni brez konca starega. Brez spreobrnjenja. Spreobrnjenje pa je v tem, kakor je pisano: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža.« (Lk 3,4-5) Ravnovesje, harmonija, sožitje, red. To je spreobrnjenje, ki je za to našo družbo verjetno edini mogoči novi začetek, prav kakor je bil poraz v babilonski sužnosti poziv za novi začetek Izraelcev, ko jim je te besede govoril Izaija, prav njega namreč citira naš glasnik. 

Vendar oni na hribu seveda misli, da bi moral priti gor tisti iz doline. Oni v dolini pa meni, da bi se moral tisti s hriba spustiti dol. Tako se med nami poglabljajo tektonski jarki, ker vsakdo med nami misli, da ima gotovo prav in da se oni na drugi strani gotovo moti. Spremembe si seveda vsi želimo, vendar smo prepričani, da se morajo zanjo spremeniti drugi, ne pa mi, saj za slabe stvari v svetu nisem odgovoren jaz, ampak drugi, da torej spreobrnjenje potrebuje moj nasprotnik in ne jaz. 

A spreobrniti se morata obe, tako kriči Janez, gora in dolina, vsaka od njiju mora kreniti na pot, to je tisto, kar moramo počasi dojeti, da se bo med nami res kaj spremenilo. Povedano drugače, da se moram za nov začetek naše družbe prvi spremeniti jaz. Pridiganje drugim ne bo nič pomagalo. 

Dolg pogled v ogledalo 

To pomeni »pripraviti pot Gospodu«, ker lahko v ta svet pride samo kot Odrešenik, in sicer kot moj Odrešenik. Zato nam je v tem tako zgovornem adventnem času, ki se vleče več kot poldrugo leto, v tem že tako nestrpnem pričakovanju odrešenja, najprej potrebno, da si privoščimo dolg in iskren pogled v ogledalo. Tam so pravzaprav gore in doline, ki so tudi zunaj nas, vse tisto, česar je v našem življenju preveč in česar je premalo, to ustvarja čase napetosti in nelagodja, da, vse, kar smo kot ljudje zanemarili, prezrli ali pozabili – in nas z Janezom kliče nazaj. Na nov začetek.

(misel ob 2. adventni nedelji, leto C)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več