Besede za srce

Predstavljam si, da si je Jožef stvari za svoje življenje zamislil povsem drugače, kot so se potem zgodile. Veselo pričakovanje zakona z vzorno deklico Marijo in nato mirno, povprečno življenje v neki anonimni oddaljenosti. Nato pa pride presenetljiva, težka novica, ki vse to vrže s tečajev: noseča Marija. In Jožef je postavljen pred težko odločitev, ki bo v vsakem primeru porušila tisto, kar si je zamislil.  V takih situacijah običajno zamerimo Bogu. Sovražimo ga, da nam uničuje tisto, kar smo si zamislili kot najboljše za svoje življenje. Toda ko Bog kaj uničuje, to naredi samo zato, da namesto tega ustvari kaj novega. »V človeku ne nastane nobena stiska, razen če mu Bog hoče pripraviti novo rojstvo.« (J. Tauler) Tako Bog Jožefu prav preko te zagate podari nove, boljše sanje : »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« (Mt 1,20-21) Sanje ...

Zdaj gotovo že vsi prav dobro razumemo, kako nekaj zelo različnega sta gora in dolina . Obvladamo tudi geografijo, razumeli smo, da je za to, da nastanejo gore in doline, potrebna neka sila, neka stiska , in da večja sila naredi večje gore in globlje doline, da je mogoče tudi to, da je gora vedno višja in dolina vedno nižja. Morali smo že dojeti, da je med nami vedno več tistega, česar je »preveč«, preveč kričanja in preveč sovraštva, in tistega, česar je »premalo«, spoštovanja, vljudnosti, lepote, in da se je zato nekaj med nami tako zelo tektonsko zalomilo, se spridilo, uničilo, se razdelilo na gore in doline, da bi naš svet, naša družba krvavo potrebovala nek nov začetek, resetiranje .  Spreobrnjenje  Kako primeren čas za Janeza Krstnika, ki je »prehodil vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov,« (Lk 3,3) ravno nov začetek torej. A novih začetkov ni brez konca starega. Brez spreobrnjenja. Spreobrnjenje pa je v tem, kakor je pisano: » Pripra...

Lahko bi rekli, da je bil Jezus ob obisku svojega domačega kraja že precej popularen, kako tudi ne, vsa ozdravljenja, pogumne besede, ki so povzročale rdečico verskim voditeljem, pa čudež pomiritve besnečega morja, nazadnje še obuditev od mrtvih … prepričan sem, da bi tudi danes Jezus zbral okoli sebe množico evforičnih navijačev, ki bi glasno skandirali njegovo ime. Na višku slave Jezusa normalno povleče še v domači kraj, kjer je gotovo pričakoval še večji aplavz, še boljši odziv na njegovo oznanilo, še večjo vero. Saj je bil vendar »njihov«. »Prerok ni brez časti …« (Mr 6,4)  Hladen tuš  A se obrne drugače, kot je zelo verjetno pričakoval, kakor hladen tuš je bil za Jezusa njihov dvom – in Jezusov eden prvih močnejših porazov. Saj govori modro in dobro dela, a kaj ko je to samo »tisti tesar« iz neke čisto neugledne družine. »In čudil se je njihovi neveri.« (Mr 6,6)  Ni mu bilo lahko, od šoka se je komaj pobral »in ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela.« (Mr 6,5) ...

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimp...

Začnimo s človekovo pozicijo: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal.« (Mr 1,7) »Nisem vreden«, to je človekov pravilni položaj, ki ga kot oznanjevalec zavzame Janez Krstnik, torej videti, da je kdo, ki je »močnejši od mene«. Ne, da bi se s tem stavili v nič, saj ne govorimo o »ničvrednosti«, o »nevrednosti« govorimo, o nepopolnosti , če želite, da bi razumeli, kdo je v življenju Gospodar in kdo služabnik, kdo je Učitelj in kdo učenec. Kdo izvir in kdo pije iz njega. In da bi dojeli, da je to najlepša pozicija, ki jo je v življenju sploh mogoče zavzeti, pozicija učenca, ki ji lahko drugače rečemo tudi pozicija obdarovanca .  Oče, Učitelj, Prijatelj  Ja, biti učenec , zavedati se svoje nepopolnosti, je tako pomembna drža, da bi človek živel dobro. »Človek potrebuje informacije, ki vsebujejo smisel in cilj, /saj se/ človek iz tega, kar ve, odloča za to, kar je.« (F. Rosini) Samo tako lahko človek živi...

Nekoliko zabrisane se na temno rjavi podbojev vrat še vedno svetijo bele črke, par številk je vmes, malce nerodno je šlo tistemu, ki jih je zapisal in hkrati deloma z dlanjo zabrisal, verjetno je moral stopiti na prste, da je dosegel les, se ob tem naprezati, da sedaj izgleda, kakor da jih je napisal kdo, ki še ni vajen trdno držati peresa. Nekoliko prahu se je od črk vsulo ob zapisovanju, spomnim se, blagoslovljenega prahu treh obrabljenih koščkov krede, tako kot potem spet ob vsakem odpiranju in zapiranju vrat, ob loputanju, zaradi jeze ali prepiha, prahu, ki se je kakor nežni Božji dih spustil nad mimogredočega, kakor da bi vsakič znova še enkrat nekdo nad njim napraskal starodavno znamenje, ki se kakor pomlad vsako leto nekoliko spremeni, čeprav je vedno ista, vedno enako polna obljub in upanja in prošnje, 20 + G + M + B + 20 …  Eden od naših mladih jih je zapisal, ko smo v mrzli januarski noči skupaj šli od vrat do vrat, v spremstvu molitev in pesmi, žegnane vode in sladkega v...

Takšen je »začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina« (Mr 1,1), kakor ga zapiše Marko, in seveda pri tem absolutno ne gre za začetek neke knjige, ampak za začetek neke nove zgodbe v nas , tako se evangelij, »dobra novica«, potiho ugnezdi v neko življenje: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mr 1,2-3)  Dobra novica …  V tej napovedi Marko združi tri pomembne navedke iz Stare zaveze (2 Mz 23,20; Mal 3,1; Iz 40,3), vse tri v povezavi s preroškimi glasovi, da bo Bog blizu svojemu ljudstvu sredi preizkušnje, tudi takrat, ko bo skrenilo v svojih lastnih željah in načrtih. Tako je vedno, tako je tudi danes. Nek glas se pojavi znotraj naše puščave, naše samotne poti, na katero nas je speljala samozadostnost, kamor smo zablodili iz sebičnosti, beseda, ki trka na vrata človekovega srca, »pripravlja pot« Bogu, da bi končno stopil v naše življenje in začel z ...

Da ljubezen ostane živa, se mora vedno hraniti z nežnostjo in pozornostmi, pa naj gre za šopek vrtnic, bombonjero ali okusno večerjo. Tako je med fantom in punco, tako med možem in ženo, tako je tudi med prijatelji, tudi med Bogom in človekom. Zato, menda, Bog vedno znova postavlja križ na vrhu zemlje, zato daje svojega edinega Sina (Jn 3,16), vsakič znova pribitega na nek drug les, včasih na bolezen, včasih na moža ali ženo, včasih na otroke, včasih … To je pač darilo, da večjega ne more biti, pozornost, vredna svojega imena. Kot bi hotel s tem reči: »Verjameš, da te imam rad?«  Ljubiti  Okoli tega vprašanja se človeštvu namreč zatika že od samega začetka, vse od raja dalje (1 Mz 3): ali Bog samo laže ali je v resnici dober, hoče človeka oslepariti in izrabiti ali ga rešiti? In bolj kot so čustva razvneta in bolj kot je življenje sámo v neskladju s človekovimi željami in pričakovanji, bolj se sleherniku upira verjeti, da je tole med človekom in Bogom res ljubezen , vse bolj ...

Prepoceni bi bilo reči, da so Jezusove prve besede svojim učencem po vstajenju, »Mir vam bodi!«, samo preprosti pozdrav, kakor še danes, menda bolj iz navade, Judje na vratih ali na ulici navržejo vsakdanji »šalóm«. Nekaj več od preprostega judovskega »dober dan« je to – ali pa vendarle ne, če so pozdravi med nami še vedno nekaj tehtnega, kar dejansko zaželimo človeku, ki ga srečamo.  Morda pa ga zato Jezus ponovi kar dvakrat, zaradi tehtnosti. Ne, učenci niso slabo slišali, ampak ko nekdo ponovi isto besedo, jo drugič slišimo drugače, jo drugače vzamemo kot samo avtomatsko frazo. Bog nam res želi miru , pa naj so njegove poteze še tako čudaške, to je pomembno vedeti, da bi ga namreč kot »mir« v našem življenju tudi razumeli.  Kaj je mir?  Zakaj Jezus to tako močno poudarja? Ker je velika noč vse prej kot prijeten dogodek, getsemanskih in kalvarijskih pripetljajev ni lahko razumeti kot dejanje odrešenja, kot nekaj, kar v človekovo življenje prinaša mir, kvečjemu nasprotno...

Preden Jezus pride v Betanijo, je vse tako zimsko, mirujoče, negibno, zavrto. Mrtvo . Ne samo, da spi Lazar, tudi Marija in Marta spita, sedita v svoji hiši, zakopani v svojo žalost in otrplost pred vprašanjem smrti, morda se celo v nedogled smilita sami sebi , kar imamo ljudje radi, pričakujoč, da nas bo svet vzel v roke in poujčkal. Vsi so mrtvi. In potem, kar iznenada, kot na kak pomladni dan, se začne vse premikati . Najprej Marta. Ona »pride naproti« (Jn 11,20). Potem Marija, tudi ona »hitro vstane« (Jn 11,29). Potem Lazar. Ne piše, da je vstal od mrtvih , ampak da je »prišel ven« (Jn 11,44). Ker je vsako »spanje« – recimo mu varno mirovanje na mestu, trmasto vztrajanje ali lenoba – smrt in vsako vstajenje življenje. Pridi ven! Vse to vrveče pomladno dogajanje sproži Jezus s svojim prihodom. »Grem, da ga zbudim,« (Jn 11,11) je rekel, šel ga je iskat, ker mu je bilo mar zanj, ker ni želel, da bi tam, v grobu, tudi ostal za vedno. Ker je bila to njegova rešitev, da namreč prid...

»Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen,« (Lk 21,6) jim je rekel Jezus. Stvari se sesuvajo. In se tudi bodo še naprej sesuvale. Tudi lepe stvari, tudi dobronamerno sezidane in postavljene, tudi stvari, ki so nekoč prav fino delovale, vse se sesuva. Kar nam je od vsega najtežje. Neskončno sovražimo spremembe, posebno tiste, na katere nimamo vpliva, ki se nam dogajajo, ne da bi sploh privolili vanje, kakršnikoli »potresi, bolezni,« smrt. Ne samo starši, ki ob svojih odraščajočih otrocih vzdihujejo po dobrih starih časih pred puberteto, tudi duhovniki, ki se na konferencah po dekanijah sestajamo mesec za mesecem, se ponavadi trudimo bolj ali manj samo za to, da bi za vsako ceno obdržali stvari, kot so bile pred tridesetimi leti – ko so taiste stvari delovale. Minljivost izpostavlja vsebino A stvari se sesuvajo, kot se je čisto zares sesul tudi tako lep in veličasten jeruzalemski tempelj. Sesuvajo se zgodovinske krščanske oblike, ki...

Kar malce na smeh mi gre, ko v evangelijih berem o velikonočnih dogodkih. Uokvirjeni v navadnost in običajnost tisti ljudje hodijo prižigat svečke na grob in na sedmino v gostilne, vstali Jezus pa – namesto da bi pridno sedel, kamor so ga položili, celo zvezali s povoji in ga zaprli za težek kamen – kot majhen in navihan otrok nagajivo skače naokoli. Vsi ga iščejo, njega pa nikjer, posebno tam, kjer bi ga radi našli. Samo vsake toliko se pokaže, da pozdravi, se nasmehne in pojé kakšno ribo, potem pa spet izgine kot kafra. Nikoli ga ni tam, kjer bi ga pričakovali, poln življenja je, tako poln, da gre svojim iskalcem gotovo že pošteno na živce. Ker se sporočilo poslancev v grobu glasi, naj grejo njegovi učenci ven, naj gredo za Njim, ki je bil obujen in ki gre pred njimi, ki kot otrok živahno skače zdaj sem zdaj tja, to skoraj dobesedno pomeni, da morajo teči – in nekateri to tudi dejansko delajo – in ga loviti oziroma iskati. Kar je skoraj nemogoča naloga. Ker je lahko kjerkoli. Ko...

» Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim: Gospod naj te blagoslovi in te varuje. « (4 Mz 6,23-24) Ne vem točno, zakaj se ljudje na novo leto tako radi napijemo. Morda zato, ker v mrazu novoletne noči precej ogreje, morda zato, ker si brez tega ne znamo več predstavljati praznovanja, morda pa je v ozadju vsega tudi negotovost in strah pred novim, ki prihaja z novim letom. Novega nas je strah, v njem je vedno nekaj tveganja, navsezadnje se s starim poslavlja nekaj varnega, gotovega, četudi je bilo težko, je vendarle vse poznano – v novem letu pa je vse neznano, vse negotovo. Pred njim smo popolnoma nemočni. To nas straši. Zato je novo leto pravzaprav dobrodošla streznitev. Ob njem ugotovimo, da je življenje za človeka preveliko in pretežko. Realno gledano res ne moremo sami. Tej ugotovitvi velikokrat odgovorimo z novim kozarcem, z novim begom, lahko z obupom, depresijo ali zaskrbljenostjo in si s tem na pleča naložimo še eno breme več. In tako se pod življenjem klecne. ...

Vstali Kristus kot nekaj novega Markov evangelij je pravzaprav edini, ki se konča s povsem enako velikonočno izkušnjo žena, kakršno v svojem življenju doživlja velika večina kristjanov vseh časov, tudi nas, kristjanov velike noči 2018. Žene v Markovem evangeliju, ki se izvirno konča že v 8. vrstici 16. poglavja, ostanejo presenečene, prestrašene in osuple. Tudi vstalega, spet živega Jezusa, ne vidijo. Na kraju tolikšne človeške žalosti najdejo samo prazen grob in mladeniča, ki jih pošilja ven. Toda ne kamorkoli. Pošilja jih naj gredo za Njim, ki je bil obujen in ki gre pred njimi. Njega pa ni … Kam torej, če ga ni videti? Najlažja razlaga tega čudnega namiga bi seveda bila, naj njegovi učenci ponavljajo njegove stopinje, naj delajo to, kar jih je učil, naj živijo tako, kot je On živel. Toda Kristus je živ in ne mrtev. Če pa je živ, je potemtakem kot vsako življenje in vsak živ odnos tudi vedno nov in nepredvidljiv. Zato sta ta namig in potemtakem tudi krščanstvo strašansko zapl...

Starejši kot sem, težje je verjeti novici velikonočnega jutra. Moji grehi so pač vsako leto hujši, moja krivda vse težja, moji grobovi pa vse globlji. In vse bolj sem človek, vse bolj razumem, da sem slaboten, vse bolj obvladam logiko človeškega, tisto, da se vse vrača, da se vse plača . Da mojemu prekršku sledi obsodba, obsodbi pa kazen. Pravična in zaslužena kazen. Zato je velika noč vsako leto lepša. Kjer je vedno večja tema, tam tudi vsaka luč vedno bolj zaslepi. Z vse večjo osuplostjo to jutro tekam v svoj grob, gledam in vidim in ne morem verjeti. Grob je prazen! Moj resnični grob, moj resnični in konkretni greh, moja zaslužena krivda, vse je prazno . Razlogov za mojo obsodbo in smrt ni več. Samo še povoji in prtič ležijo tam notri, čisto narahlo zardeli, kakor bi jih kdo nežno poljubil … Zato je veliki noči tako težko verjeti. Zato je velika noč vsako leto bolj škandalozna. Ker je kakor ljubezen popolnoma nelogična. Saj bi nekako še sprejel, da je vstal Kristus. A da sem ...

Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne rase in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen , ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni . Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem ...

Nikoli nisem prav dobro razumel postnih pesmi, ki jih pojemo pri mašah. Toliko joka, žalosti in vzdihovanja mi je post naredilo za mučno obdobje trpljenja, moja postna premagovanja pa za nekaj, za kar si želim, da bi se čimprej končalo. Kot da ne bi bil post prispodoba za pomlad, ki prav v tem času pripravi vse potrebno za velikonočno eksplozijo življenja. Zato je zame post resda čas tišine, ne pa čas žalosti. Čas resnosti, ne pa zamorjenosti. Čas, ki ga je treba vzeti resno, ker je darilo  temu mojemu naveličanemu in od vsakdana utrujenemu življenju. Ker je to čas, ki tako veliko pokaže. Ker se bodo v njem preko odrekanja pod stopljenim snegom pokazale moje šibkosti. Toda ne za obsodbo, za rešitev. Pokazale bodo moje napake. In kdor se zaveda svojih napak, ve, kje je in kam mora. Tako lepo za uvod temu času danes Pavel vzklikne: "Glejte, zdaj je milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2 Kor 6,2) Milostni čas, čas obdarovanja, ko je Bog posebno radodaren, ko podar...

» Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro .« (Mt 13,52) Verjamem, da bo od moje rimske izkušnje v meni ostalo kar nekaj stvari, dobrih in slabih izkušenj, ki kot večina življenjskih spoznanj pripomorejo k dobremu . Skoraj prepričan pa sem, da bo v meni predvsem ostal občutek, ki sem ga tam dobil ob soočenju s številnimi strokovnjaki na področju Svetega pisma. Namreč občutek, da o stvari, za katero sem mislil, da jo precej obvladam, preprosto nimam pojma . To je v meni povzročilo nekoliko slabe volje; tako je pač vedno, ko kdo zadene v sredino človekovega ponosa. Bilo je nekako tako, kot bi se izgubil v svoji lastni hiši. Toda vse to je pred menoj vendarle razprostrlo nove in nove mogoče poti, ki mi odtlej ne dajo miru. Novi in novi pogledi na življenje, ki ga živim. Ko sem že počasi mislil, da se lahko udobno namestim v svoje dokaj dobro preverjene tirnice in preprosto ponavljam načel...

5. postna nedelja » Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo .« (Ezk 37,13) » In umrli je prišel ven .« (Jn 11,44) Preden Jezus pride v Betanijo, je vse tako zimsko, mirujoče, negibno, zavrto. Lazar spi, mrtev je. Marija in Marta sedita v svoji hiši. Morda sta mrtvi tudi onidve. In potem, kar iznenada, kot spomladi, se začne vse premikati. Najprej Marta. Ona pride naproti . Potem Marija, ona hitro vstane . Potem Lazar. Ne piše, da je vstal od mrtvih, ampak da je prišel ven . Ne vem, kaj jih je gnalo. Morda so bili jezni, morda razočarani, morda so kričali, morda so vzbrsteli v upanje. Morda kaj drugega. A vsi so začutili potrebo, da se premaknejo, da se spravijo iz tega stanja smrti, v katerem so živeli. Ker je tako: mrtev si, če se ne premikaš. Če ne raseš, če ne hodiš, če bolj zaupaš v vrednost svojega udobja kot v vznemirljivost novega. To potrebo čutimo večkrat, pa je vedno pretežka za mirno in ustaljeno...

Po svoji razmetani sobici sem se sprehodil in nad naloženo mizo in prašno polico, nad razkopano posteljo in polno omaro sem zamahnil s kadilom in blagoslovljeno vodo. Nad vsem! Nad preteklostjo in prihodnostjo s tem drobcem sedanjosti, ki ga imam v rokah. Blagoslova prosim, ker potrebujem blagoslova. Sicer to leto, ki se danes rojeva, ne bo novo, ampak še enkrat staro leto. Še eno tako kot so bila vsa poprej. Veliko bom jamral in velikokrat ranil, veliko bom jezen in velikokrat žalosten, velikokrat sebičen in velikokrat slep. Na veliko bom ponavljal to, kar sem delal že doslej. In moje zamere, sovraštva, zaverovanosti, moje misli in besede, moje odločitve in dejanja bodo še vedno eni in isti običaji, ki jih ponavljam v nedogled, ne da bi vedel, zakaj; ene in iste kletke, iz katerih ne morem ven. Prava novost v življenju je pravzaprav Bog . Drugo je vse po starem. Ljudje ne maramo sprememb, čeprav jih potrebujemo. Bog trka na naša vrata velikokrat in na veliko načinov (Heb 1,1), in ...