Preskoči na glavno vsebino

Blagoslova prosim

Po svoji razmetani sobici sem se sprehodil in nad naloženo mizo in prašno polico, nad razkopano posteljo in polno omaro sem zamahnil s kadilom in blagoslovljeno vodo. Nad vsem! Nad preteklostjo in prihodnostjo s tem drobcem sedanjosti, ki ga imam v rokah.

Blagoslova prosim, ker potrebujem blagoslova. Sicer to leto, ki se danes rojeva, ne bo novo, ampak še enkrat staro leto. Še eno tako kot so bila vsa poprej. Veliko bom jamral in velikokrat ranil, veliko bom jezen in velikokrat žalosten, velikokrat sebičen in velikokrat slep. Na veliko bom ponavljal to, kar sem delal že doslej. In moje zamere, sovraštva, zaverovanosti, moje misli in besede, moje odločitve in dejanja bodo še vedno eni in isti običaji, ki jih ponavljam v nedogled, ne da bi vedel, zakaj; ene in iste kletke, iz katerih ne morem ven.

Prava novost v življenju je pravzaprav Bog. Drugo je vse po starem. Ljudje ne maramo sprememb, čeprav jih potrebujemo. Bog trka na naša vrata velikokrat in na veliko načinov (Heb 1,1), in da, niso vsi prijetni, morda celo nobeden od njih. Toda vedno ko trka, trka z njim njegov blagoslov. Novost je naš blagoslov. In kdor si ga upa spustiti v svoje življenje, v svojo razmetano sobo, med svoje dvome in slabosti in majhnosti, bo zmogel korak naprej. V svobodo.

Blagoslova želim v tem letu. Da bi zmogli iz preteklosti stopiti v sedanjost.

Komentarji

  1. Moj in Njegov odgovor - na božičnico 2016.
    • Dvomiš vase?
    • Dvomiš v sposobnosti in darove, ki so bili ob rojstvu po božji dobrohotnosti položeni v tvoje naročje?
    • Dvomiš v ljudi, ki jih srečuješ v družini?
    • Dvomiš v sodelavce, sosede in prijatelje? Dvomiš, da lahko kaj drobnega spremeniš v svojem življenju?
    • Dvomiš – in se bojiš, da boš zavrnjen, deležen posmeha in pripomb?
    • Dvomiš celo vame, ki sem tu, da prepevam s teboj?

    Ne dvomi, danes se bom rodil in bom živel – večno bom s teboj.
    Ne samo v jaslicah,
    • tudi v tvoji otroški preprostosti in zapletenem odraščanju;
    • v tvoji moči in šibkosti;
    • ob ljudeh, ki te nočejo;
    • ob ljudeh, ki te zavračajo in smešijo.

    Da, s teboj sem v bolezni in zdravju, v ljubezni in spoštovanju vse dni tvojega življenja.

    Naj me tvoj glas slavi iz srca; naj iz grla zapoje tvoja duša.

    Še dvomiš?
    Ne boj se! Tudi tebe potrebujem v tvojem strahu in neodločnosti. Tudi s teboj bi rad temu svetu sporočil, da živim, da te ljubim in vodim.

    Ne boj se in ne dvomi! Skupaj zmoreva vse.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n