"Pred kratkim upokojeni Harold Fry živi v majhni angleški vasici z ženo Maureen, ki ji gre očitno na živce vse, kar Harold naredi. Njuno življenje je dolgočasna rutina, dan je podoben dnevu. Potem pa nekega jutra Harold prejme pismo ženske, ki je ni videl ali slišal že zadnjih dvajset let. Queenie Hennessy leži v hospicu in mu piše, da bi se poslovila. Harold ji sprva namerava odgovoriti le s kratkim sporočilom, ko pa stoji pred poštnim nabiralnikom, se naenkrat premisli. Odloči se, da ji mora pismo izročiti osebno. Tako se začne njegovo romanje. Prepričan, da Queenie ne bo umrla, dokler ne bo prišel do nje, se peš poda na tisoč kilometrov dolgo pot do hospica, v upanju, da bo s tem rešil ne le izgubljeno prijateljstvo, temveč tudi sebe." (emka.si)
Redkokatera knjiga me spravi do solz, toda ta me je. Knjiga napreduje prav tako kot zgodba v njej. V začetku je preprosta, kot pogled na ljudi, ki živijo ob nas; ko gledamo fasade, si mislimo, da poznamo resnico in ljudem zavidamo njihovo preprosto in ubrano življenje. Ko pa enkrat vanj vstopimo, se začne pred nami odvijati drama ran in bolečin, ki kliče po odrešitvi. Tako kot naša lastna, da. Morda sem zato jokal.
Morda pa tudi zato, ker to ni še ena od neštetih zgodb za kratek čas. Čeprav se lahko bere, nikakor ni plehka, še manj površna. Ukvarja se s človekovo potjo in vsem, kar človek na njej srečuje in pušča ob strani. Čeprav Harold Fry na pot odide skoraj brez vsega, spotoma spoznavamo, kako veliko življenjske prtljage nosi s seboj. In ko se na poti srečuje z ljudmi, se hkrati srečuje z vsemi, predvsem temnimi srečanji svojega življenja. Toda čeprav zveni tako, ta knjiga ni grenka, nikakor, osvobajajoča je. Skupaj s Haroldom hodimo tudi sami in skupaj z njim počasi izmed zmede življenja prebiramo bistvo. In ne, ta knjiga tudi ni enostavna, pred nas ne polaga enostavnih receptov in rešitev, ker jih v življenju pravzaprav res ni. Zato mi je tako všeč.
Komentarji
Objavite komentar