Evangelij dobrih besed
Morda se tudi zato v našem svetu z besedami dela tako zelo grdo. Lepe in prijazne besede skorajda ne premoremo več. Ker nam je to že vsakdanje, morda niti ne opazimo več, da so naši pogovori polni zbadanja in spotikanja, pa cinizma in grobosti, da ne govorim o tem, koliko sarkazma in zlobe smo sposobni. Pa zajedljivih vprašanj in odrezavih odgovorov. Topline, vljudnosti, prijaznosti, veselega pozdrava pa … kot da se sramujemo. Ali pa si morda mislimo, da odrasli ljudje ne potrebujemo več dobrih in lepih besed. Da se je treba krutosti življenja pač privaditi in da s tem, da skoparimo z dobrimi besedami, človeku kvečjemu pri tem pomagamo.
Odveč je govoriti, da so naše besede vrata tople hiše sredi mrzle noči, katerih kljuko držimo v svojih rokah in ki jih pred drugim človekom lahko zapremo ali pa odpremo. In od te toplote se živi, od nobene druge. Dobre besede so nam bolj potrebne kot kruh in prijaznost bolj kot obleka. Ker lahko nekako preživim, ko je premalo kruha, ko je premalo ljubezni, pa ne.
Janeza Krstnika sem vedno dojemal kot zelo grobega človeka ostrih besed. Vendar se je njegova govorica spremenila, ko je videl, da Bog v njegovo življenje ne vstopa kot lev ali kot medved, temveč kot jagnje, majhno, nežno, krhko jagnje.
Če je torej tako, da Bog v ta svet vstopa kot jagnje, sem prepričan, da bo Bog po nas začel vstopati v življenja drugih ljudi po naših dobrih in lepih besedah. Tako se začne evangelij, z dobro besedo: Dobro jutro, Dober dan, Lahko noč, Hvala, Prosim, Izvoli, Oprosti, Dobrodošel, Krasen si, Ponosen sem nate, Vesel sem te. To je prvo krščansko oznanilo. Šele potem sledi vse ostalo. Ker je v začetku Beseda … In ker je vse nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. (Jn 1,1.3)
Zelo lepo!
OdgovoriIzbriši