Besede za srce

Govorili bomo o besedi. To se je zdelo evangelistu Janezu izredno pomembna tema, tako zelo, da jo je postavil na začetek svojega evangelija. Beseda , torej. Ker je namreč beseda, če rečemo še drugače, komunikacija , nekaj bistvenega za naša življenja, nekaj, kar ustvarja vse: »Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« (Jn 1,3)  In na začetek jo postavi predvsem zato, ker se mu zdi bistveno, da odkrijemo, kakšna je Božja beseda. »V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.« (Jn 1,4) Uganili ste, seveda zato, ker bi želel povedati to, s čimer se ukvarjamo zadnje dni, torej kako danes spraviti Boga na svet . To se počne tudi z besedo. Se pravi s človeško besedo, ki je podobna Božji. »Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči.« (Jn 1,6-7) Kajti tudi naše besede ustvarjajo, delajo, oblikujejo, tako kot Božje. Je pa res, da ne ustvarjajo samo dobrega, lahko prinašajo tudi zlo,...

Ena od težjih stvari, ki se je moramo naučiti kot učenci na poti za Jezusom, je, kako se nehati vrteti okoli samega sebe. »Oni niso razumeli te besede, /…/ kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.« (Mr 9,32.34)  Za to daje najprej zgled Jezus, ki govori svojim učencem, kakšna bo njegova pot: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« (Mr 9,31) Tudi on se mora sam nehati vrteti okoli samega sebe. Tega seveda ne dela zato, ker samemu sebi ne bi hotel dati primerne veljave in dragocenosti, ravno nasprotno – saj namreč človek svojo vrednost in nepogrešljivost začuti prav in šele v izvrševanju svojega poslanstva , ko torej izkusi, da je za ta svet nekaj potrebnega . »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9,35) To pa človek občuti, ko naredi dejanje, za katerega je bil poslan.  Jezus se torej neha vrteti okoli samega sebe, da ne bi izpred oči izgubil tisto, ...

Živeti nebeško kraljestvo pomeni brati knjige . Brati dosti in temeljito. Brati vsak dan. Brati izbirčno, kakovostno. Vzeti si veliko časa za to, posvetiti temu veliko več časa kot elektroniki in puhastim mislim, ki danes so in jih jutri vržejo v peč (prim. Mt 6,30).  Iskati zaklade  Kaj namreč pomeni drugega, da je » nebeško kraljestvo podobno zakladu, skritemu na njivi « (Mt 13,44), da je » nebeško kraljestvo tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere « (Mt 13,45) in da je » nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč « (Mt 13,47-48)? Med ceneno površnostjo našega časa iskati skrite zaklade človekovih spoznanj in odkritij, med glasnimi reklamami najti tiho modrost, učiti se med mnogimi besedami razbirati dobro od slabega, zrnje od plev, koristno od nekoristnega, dovoliti lastno spreminjanje, imeti vso svobodo tega življenja, ki je predvsem sv...

» Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo. « (Mt 4,17)  Božja beseda nam zbuja slabo vest. Slaba vest pa sili na spremembo. »Spreobrníte se.« Zato temu glasu ponavadi ne pustimo, da bi bil slišan, preglasimo ga raje z drugimi, veliko bolj motečimi elementi kot je nežni glas Božje besede, z zaposlenostjo, z užaljenostjo, s trmo, z zaverovanostjo v svoj lastni prav. Kajti »Spreobrnite se« je klic k temu, da bi pri sebi naredili nekaj težkega , nekaj, kar se nam sicer upira, česar se bojimo, pa natanko vemo, da bi bilo dobro narediti, ker bi nas to osvobodilo, nam dalo miru in zavesti, da smo nekaj naredili prav.  Veliko časa ljudje preživimo kot ujetniki teh zavor. Koliko ljudi se počuti utesnjene v svojih razmerah, zaradi svojih napačnih odločitev trpijo, pa so zakrčeni v trmi, v njej vztrajajo za vsako ceno, četudi jih to na znotraj uničuje, četudi zaradi tega ne morejo ne živeti ne umreti. In četudi vedo – ker to vemo vsi, samo priznamo si ne – da nič ne daj...

»V začetku je bila Beseda. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« (Jn 1,1.3) V osnovi, v temelju vsega je beseda, tako lahko razumemo »začetek«, in res je tako. Pomislite samo na to, kako hitro lahko ena sama beseda izboljša ali pokvari stvari, kako smo lahko samo zaradi ene besede dobre ali slabe volje. Beseda je tudi na začetku človeka, nekdo smo postali, ko nas je nekdo poklical, tako smo vedeli, da obstajamo, da nismo nihče. Z besedo je nastal odnos in ko je nastal odnos, smo nastali tudi mi. »V njej je bilo življenje.« (Jn 1,4)  Tako da beseda ustvarja. Ustvarja dobro in plemenito in ustvarja grdo in slabo med nami, nikoli ni nekaj slučajnega in zanemarljivega. Zato je od naših besed tako veliko odvisno, zato jih je treba pazljivo izbirati. Besede so namreč prve graditeljice odnosov , ti pa so vse in največ, kar imamo. Spomnimo se, zaradi njih sploh živimo, zaradi njih sploh obstajamo.  Prav to bi morali imeti pred očmi, ko se za besede odloča...

Tema ne nastane tedaj, kadar izgine sonce, temveč kadar z neba izginejo zvezde. To pa je takrat, kadar sta čas sonca in lune nekaj popolnoma enakega, ko ni razlike med dnevom in nočjo, med temo in svetlobo, med dobrim in slabim, med prav in narobe, ko je vse isto in vse med seboj pomešano, takrat padajo zvezde z neba (Mr 13,24-25).  In tema, stati sredi nje, je huda stvar, strah se te polasti zaradi nje, ker pač v temi ne veš, kdo je kdo in kaj je kaj, niti kam bi se naslonil, kam moreš narediti korak, ker je levo in desno enako prav ali enako narobe, ker je vsak korak morda korak v brezno. Kadar je vse na izbiro , je pač vse negotovo, je vse polno strahu in neznanosti. In z neverjetno svobodo neskončne izbire smo si menda kar sami sklatili zvezde z neba. Smo si kar sami ugasnili luč. Si sesuli orientacijo.  V temi iščemo  Toda mar ni tudi tema danost tega sveta, tega življenja, kakor so to tudi veliko bolj čislane sreča, veselje, trdnost in mir? Hočem reči, da je tudi te...

Zdi se, kakor da nam je danes ostala samo še beseda … Od vsega tako »človeškega«, kar smo imeli nekoč, od razkošja srečanj in dotikov, objemov in poljubov, iger, praznovanj, popotovanj, od vsega nam je ostala samo beseda. »Tako malo,« bomo navrgli, ko tako zelo pogrešamo vse ostalo, tisto tako domače konkretno in otipljivo.  Zaradi besede človek  A je ostalo dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, kar je imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje, »Bog je rekel« (1 Mz 1,26) in smo bili, ker smo nastali, kadar je nekdo z nami stopil v odnos . Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede. Samo z njimi da vedeti vse, kar človek res potrebuje, da je tu, tudi v temi, tudi ko se ga ne vidi, da nismo sami, da je nekdo pozoren na nas, da mu ni vseeno. To vse zmorejo besede, dokazati ljubezen v nemogočih okoliščinah.  Ampak, bodimo pozorni, to je mogoče, kadar so besede rojen...

Mnogi ljudje se bojijo prepirov. Pa bi se bolj od kreganja morali bati tišine . A ne prave, tihe tišine, tišine premišljevanja; tista tišina je bogata in polna, človeku daje, da iz njega vzklijejo dobre, čiste, tehtne besede. Bati bi se morali prazne tišine, tišine iz bolečine, razočaranja, užaljenosti, tišine iz sovraštva in pa najbolj strupene tišine, kar jih je, smrtonosne prazne tišine , ki med nami nastane, ko si nimamo več kaj povedati. Človek je bitje besede Kajti »v začetku je bila Beseda.« (Jn 1,1) Beseda je začetek vsega, komunikacija, če želite. Kajti vse, kar je nastalo, je nastalo, ko je Bog spregovoril, luč, sonce, zvezde, zelenje, ptice, tudi človek (1 Mz 1,26). Zato je Beseda tudi v začetku človeka, oživel, nastal je, kadar ga je Nekdo ogovoril. Ko namreč med dva človeka vstopi beseda, ko se začneta pogovarjati, takrat se začneta tudi bližati drug drugemu in tako se med njima ustvari odnos , začetek vsega človeškega. Človek je tako ustvarjen kot bitje iz besede , ...

Imeli smo že tekmovanje za naj zdravnika, tudi za naj žensko, celo izbora za naj župnika se je nekdo domislil, vsako leto iščemo raznorazne osebnosti leta, pa misice vseh mogočih zaselkov, tretje leto zapovrstjo pa baje tudi naj besedo . Beseda leta 2018 je čebela , srebro je osvojila mikroplastika , druga spremljevalka pa je postala skodelica kave , menda ona Cankarjeva. Toda če bi bili predlagatelji kolikor toliko iskreni in pošteni do samega sebe, bi morala v ožji izbor prav gotovo priti tudi beseda ampak . Morda pa gre za zaroto in so jo jezični dohtarji kar namenoma prezrli. Vedeli so, da ji ni para. Zarota, vam povem, mastni denarci so jo morali odgnati s seznama, moralo je biti tako, da ne bi besedi, ki je Slovence prikovala na svetovni zemljevid, zmage pred nosom speljal nek avtsajderski pritepenec. Še dobro. Saj je čebela res lepa beseda, tudi lepa živalca, radi jo imamo, kako tudi ne, edina živalca je, za katero Slovenci rečemo, da je umrla in ne poginila. Nihče ne misl...

To, da se zadnje dni precej mučim s pisanjem svoje magistrske naloge, je mojim bližnjim že čisto jasno. Vame, na moje besede, pisanje, celo v glas in bojda tudi na telo se je prenesla strahovita brezvoljnost, ki se kaže tako v jamranju, kot v počasnosti moje hoje, v jamranju in še čem. Z vso težo se je ulegla name. Do nedavnega pravzaprav sploh nisem vedel, zakaj je tako. Menil sem, da je verjetno moje telo po dveh mesecih intenzivnega dela preprosto preveč utrujeno, da bi v razmišljanju, brskanju, iskanju in ustvarjanju zmoglo še kakšno svežino. Do danes. Danes sem videl, da sem se zmotil. Moja brezvoljnost je - bolj kot sem mislil - povezana z občutkom nesposobnosti. Vse skupaj se je začelo kak mesec nazaj, ko nam je profesor vrnil prve raziskovalne naloge pri seminarju in se večini zahvalil za njihovo delo, potem pa se je ozrl vame in rekel: " Ma voi, dell'est ... Vi z vzhoda, vi imate pa res katastrofalno italijanščino. Un disastro ." Saj ne, da bi o sebi imel t...

Blagri so največ, kar imamo. Najpomembnejše Jezusove besede. Vse so postavile na glavo . Obrnile so logiko, ki nam je znana, porušile so temelje sveta, v katerem živimo. Kdor vsaj malo pozna življenje, dobro ve, da seveda ni res, da so srečni tisti, ki so žalostni. Ali tisti, ki jih duši krivica, nezaposleni, ujeti, obsojeni. Ali tisti, ki jih preganjajo. Pa ubogi v duhu. Ravno narobe je. In na tem svetu ne zmagujejo krotki, usmiljeni ali tisti, ki delajo za mir. Kvečjemu so to največji poraženci, kar jih je, izkušnje nas tako učijo. Zato se s temi Jezusovimi besedami vse spreminja, vse se obrača na glavo, vsa naša resničnost postaja drugačna . Brez boja, brez denarja, brez orožja, brez revolucije. Jezus vse to spreminja samo z besedo . Ker nas ljudi ne želi napraviti srečnih tako, da bi spremenil realnost, v kateri živimo, temveč tako, da bi spremenil samo  naš pogled nanjo. Blagri namreč niso stvar neke daljne prihodnosti, ampak stvar sedanjosti. Jezus ne pravi: "Blagor ...

Beseda ima veliko moč. Morda večjo, kot si mislimo. Z eno samo besedo lahko človeka rešimo ali pokončamo, mu damo vtis sprejetosti ali ga obsodimo na samoto. Z besedo lahko zdravimo in zadajamo rane in z eno samo besedo lahko začnemo ali končamo vojne. In največkrat se tega ob tem, ko jih izgovarjamo, niti ne zavedamo. Morda se tudi zato v našem svetu z besedami dela tako zelo grdo. Lepe in prijazne besede skorajda ne premoremo več. Ker nam je to že vsakdanje, morda niti ne opazimo več, da so naši pogovori polni zbadanja in spotikanja, pa cinizma in grobosti, da ne govorim o tem, koliko sarkazma in zlobe smo sposobni. Pa zajedljivih vprašanj in odrezavih odgovorov. Topline, vljudnosti, prijaznosti, veselega pozdrava pa … kot da se sramujemo. Ali pa si morda mislimo, da odrasli ljudje ne potrebujemo več dobrih in lepih besed. Da se je treba krutosti življenja pač privaditi in da s tem, da skoparimo z dobrimi besedami, človeku kvečjemu pri tem pomagamo. Odveč je govoriti, da so naš...

Mnogi ljudje se bojijo prepirov. Jaz ne. Jaz se v odnosih bojim tišine. A ne tihe tišine, tišine premišljevanja; tista tišina je bogata in polna.  Jaz se bojim  prazne tišine . Tišine iz bolečine. Tišine iz sovraštva. In pa najbolj strupene tišine, tišine praznine, tišine, ki nastane, ko si nimamo več kaj povedati. Tako veliko je med nami te prazne tišine. Tako veliko je med nami smrti. Vsak odnos namreč umira, ko se nehamo pogovarjati. In mi smo se nehali pogovarjati. Odpovedali smo se Besedi. Prodali smo Besedo za iluzijo svojega lastnega prav, za dober ugled, za kratkotrajen mir, prodali smo Besedo in si kupili tišino telefona, glasbe in televizije, glasno tišino, v kateri smo izgubili življenje. To je namreč tišina, v kateri umira toliko naših nezadovoljnih staršev, tišina, v kateri se jokamo, tišina, v kateri čutimo popolno osamljenost, nerazumljenost in nevrednost. Tišina, ki nas dela prazne in same. Tišina, ki nas razčlovečuje. V Besedi je življenje ljudi . Rodil ...