Beseda med nami

Mnogi ljudje se bojijo prepirov. Jaz ne. Jaz se v odnosih bojim tišine. A ne tihe tišine, tišine premišljevanja; tista tišina je bogata in polna.  Jaz se bojim prazne tišine. Tišine iz bolečine. Tišine iz sovraštva. In pa najbolj strupene tišine, tišine praznine, tišine, ki nastane, ko si nimamo več kaj povedati.

Tako veliko je med nami te prazne tišine. Tako veliko je med nami smrti. Vsak odnos namreč umira, ko se nehamo pogovarjati. In mi smo se nehali pogovarjati. Odpovedali smo se Besedi. Prodali smo Besedo za iluzijo svojega lastnega prav, za dober ugled, za kratkotrajen mir, prodali smo Besedo in si kupili tišino telefona, glasbe in televizije, glasno tišino, v kateri smo izgubili življenje.

To je namreč tišina, v kateri umira toliko naših nezadovoljnih staršev, tišina, v kateri se jokamo, tišina, v kateri čutimo popolno osamljenost, nerazumljenost in nevrednost. Tišina, ki nas dela prazne in same. Tišina, ki nas razčlovečuje.

V Besedi je življenje ljudi. Rodil sem se, ko je med moja starša prišla Beseda. Ker je Beseda med njima rodila ljubezen. Ker je Beseda naredila človeka rodovitnega.

Zato si v novem letu želim, da bi se Beseda naselila med nami. Da bi bil med nami, med ljudmi, prostor za Besedo. Da bi se začeli pogovarjati. Ne klepetati, temveč pogovarjati. Govoriti, ker to pomeni, da mi je mar, in poslušati, ker to pomeni sprejemati. V besedah služiti dobremu, resničnemu in lepemu. Imeti svoje mnenje in dopuščati drugačno. Najti razloge za besedo in razloge za tišino. Govoriti o sebi, ne o drugih. Spoznavati. Iskati. Se čuditi. Razmišljati. Pustiti, da te beseda nagovori, morda celo spremeni.

Molim, da se letos med nami rodi Beseda. Kajti Beseda vedno odrešuje.