Pustolovščina


»A comfort zone is a beautiful place, but nothing ever grows there

Ljudje imamo radi kavče. Varnost, gotovost. Tudi nadzor nad dogodki in ljudmi. Udobno je. Daje nam potrebno zavest, da smo na varnem, da je nekje kraj, kjer si odpočijemo, kjer se dobro počutimo. Kjer smo močni. Toda to je le kraj počitka, ne more pa biti kraj prebivanja nekega človeka. Kdor na tem kraju stanuje, kdor se tam utabori, bo sčasoma umrl, ker bo večno ujetnik svojega udobja, svojega strahu ali pa pričakovanja drugih ljudi. Nikoli pa ne bo to, kar zna, kar zmore in za kar je poslan na ta svet. Preprosto zato, ker tega nikdar ne bo odkril.

Življenje se namreč ne odvija na kavču. Življenje se odvija v divjini, v neznanem. V dvomih, v iskanju, v negotovosti. V slepem tipanju, kam. Lahko tudi rečemo v »skrivnostnem«, kamor si ne upamo stopiti, ker ne vemo, kako se bo razpletlo.

In točno tja nas želi pripeljati Bog.

Poglejte Jezusa. To je bil nevaren in skrivnosten tip. Ničesar ni povedal vnaprej. On je dvema mladeničema, ki sta hodila za njim in sta si želela vedeti, kaj pomeni biti njegov učenec, rekel preprosto: »Pridita in bosta videla. Poskusita, upajta si.« Od njiju je želel, da sprejmeta tveganje. In sta ga. To tveganje ju je napravilo živa in rodovitna. Ker je vedno tako.

On nas vedno kliče v neznano. Iz varnosti vate v skrivnost, v pustolovščino, v rast. Ve, da to potrebujemo. Kot veter smo. Obstajamo, dokler se premikamo. Dokler rasemo, dokler delamo korake, četudi korake v napačno smer, a vendar korake. Tega pa ni brez preizkušanja svojih meja, brez tveganja. Ni, če si ne upamo narediti nekaj novega. In On nas kliče v to novost, ker je v njej naše življenje, naš smisel in ker nas hoče v njej nekaj naučiti. Nekaj pomembnega o svetu, o življenju, o ljudeh, s katerimi živimo, predvsem pa nekaj pomembnega o nas.

Skrivnost srečnega življenja je namreč v spreminjanju, in sicer v spreminjanju sebe. In to se naredi v divjini, v neznanem. Tam nas čaka On, ki nas bo spremljal pri tem.

Komentarji

  1. Ja, spreminjati SEBE je najtežje. Za druge vemo, v katero smer bi se morali spremeniti, da bi bili po našem okusu, ampak meni se pa ni treba spremeniti, ker sem idealen, ker JAZ vse znam, JAZ vse vem, JAZ sem najboljši, JAZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZ.
    In kje je moj bližnji? Ali ga ljubim tako kot samega sebe?
    Zakaj ga ne vidim, pa tudi če sem duhovnik?

    OdgovoriIzbriši
  2. "ZAKAJ GA NE VIDIM,PA TUDI ČE SEM DUHOVNIK?"
    Podpišem........

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro