Preskoči na glavno vsebino

Sila vzgona

Nekoč so krščevali tako, da človeka niso samo oblili z vodo, temveč so se ljudje v vodo potopili. Veliko pomembne simbolike je v tem. Veliko človeškega.

Preden so se dali krstiti, so ljudje potonili, težki od svojih grehov in krivd in napak, ki so jih naredili. Težki od dogodkov, od srečanj, od porazov. Težki od svoje človeškosti. Kajti človek res z vsakim dnem tone globlje. Vsak dan so njegova pleča težja, vsak dan nosi težji križ. Pa ne, ker bi mu življenje nalagalo težje stvari, ampak ker je tako, da si človek, težji kot je, na svoja pleča nalaga še več in več stvari. Še več grehov, še več krivde, še več slabosti. Tudi tistih, ki niso resnične.

Ko je človek na dnu, ga lahko iz teh globin privede samo ena stvar, samo nekaj ga lahko vzdigne in oživi: da se prepusti, da ga tisto, kar je že od nekdaj zapisano vanj, samo od sebe dvigne navzgor. Da neha poslušati to, kar ga je naučil svet, in začne verjeti glasu, ki ga kliče na površje. V življenje.

Tik preden je človeštvo storilo samomor, preden se je utopilo, ga je namreč nekdo prijel za roko, ga potegnil iz globin in mu rekel: »Ti si moj ljubljeni Sin in vesel sem te

Toda ljudje se tega glasu ne veselimo. Res ne. Ker mu ne verjamemo. Temu glasu je namreč težko verjeti, ker … ker se poznamo, ker se zavedamo, kakšni smo in ker smo se naučili, da smo ljubljeni, ko si to zaslužimo, ne pa da smo ljubljeni vedno, v vsakem trenutku in položaju. Zato ta glas tako težko slišimo in težko sprejmemo, ker je pred njim toliko glasov, ki nas prepričujejo, da to ni res. Da ne moremo biti ljubljeni, ker smo grdi in slabi in zanič, ker smo naredili to in ono.

A resnica, da sem sin, je za Boga večja in bolj pomembna kot tista, da sem grešnik.

Zato si ta glas, ki me je poklical v življenje, zaradi katerega sploh živim, ne bo premislil nikoli. Nikoli, pa naj naredim še tako slabe stvari.

Kako drugače bi živeli, če bi mu začeli verjeti …

Komentarji

  1. "Zato si ta glas, ki me je poklical v življenje, zaradi katerega sploh živim, ne bo premislil nikoli. Nikoli, pa naj naredim še tako slabe stvari."

    Resnično. To dokazuje veliko pričevanj. Eno izmed njih je zajeto tudi v knjigi o božjem usmiljenju in spreobrnenju, ki jo je napisal sedaj p. Donald H. Calloway z naslovom: Ni poti nazaj. (www.fathercalloway.com)

    Gre za pričevanje o osupljivem spreobrnenju mladoletnega prestopnika, ki ga je zanimalo vse drugo kot tisto, kar bi ga moralo in na koncu, čudovito božje usmiljenje, ki ga je pripeljalo do duhovniške službe.

    OdgovoriIzbriši
  2. "Kako drugače bi živeli, če bi mu začeli verjeti …" ... Resnično! Kako zelo velja to zame: začela sem Mu verjeti, po človeku, ki mi ga je Bog poslal na Pot, v območju svetega kraja ... Tukaj bi rada odložila Iskro Njegovega Pogleda, preden je sploh spregovoril ... Ko so se najine oči prvič ujele v pogledu, sem zaznala iskrico, ki je žarela tudi iz obraza ... to je Upanje, ki je gonilo mojega in njegovega življenja ... moja in njegova naloga je: ohranjati iskrico, jo negovati, da bi se vedno bolj iskrila, vedno bolj svetila in bila vedno bolj nalezljiva za ljudi in svet okoli naju ... Lepi so spomini - ki še trajajo - in vsak dan kakšen nov ... mnoga srečanja - za katera poskrbi Gospod ... ravno takrat, ko najmanj pričakujem ... marsikaj izrečeno v tišini, na daljavo ... ko sočutje povezuje mimo besed ... povezuje dve bitji, ki si delita Radost, in(B)bolečino, ki spleta nekaj globokega, nekaj kar nama ne pripada ... ob njem sem lahko spregovorila, jokala, obžalovala, on pa je poslušal, sočustvoval, vse razumel in nedoumljivo tolažil, posredoval Bogu v molitvi ... Odrešujoče sočutje je postavilo Temelj trdnemu in zvestemu prijateljstvu ... in zdi se, kot bi se (in se ŠE) stvari same po sebi postavile na pravo mesto ... Nadaljuj Dragi Moj Modri Prijatelj v človeški podobi, z eno samo željo: pihaj na Drobno Lučko da bi še bolj zažarela ... saj pri Bogu ni nič ne-mogoče <3<3<3<3

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n