Sesutje. Poklic.

V življenju človeka slejkoprej pride do trenutka, v katerem se mu načrti in podobe življenja sesujejo v prah. Ko se zamaje tisto, kar mu je pomenilo največ. Čeprav menimo drugače, je to je trenutek njegovega poklica. Njegovega pravega poklica.

Ko se namreč to zgodi, je to vedno vstop Boga v človekovo življenje. Prihod Boga, ki ga ne želi uničiti, ampak Boga, ki ga želi rešiti. In ga želi rešiti tako, da mu pokaže, da nekaj počne narobe. Bog vedno sesuje stvari, za katerimi se skrivamo zaradi svojih ran iz preteklosti. Stvari, na katere smo ponosni, ker se nam zdi, da nam dajejo ime. Da nam dajejo ugled in veljavo in moč. Stvari, s katerimi se želimo dokazovati drugim, stvari, za katerimi se podimo, da bi našli svoj smisel in potrditev. Naše mišice. Ponos. Moč in nadzor v odnosih, imetje in talenti in podobno. Na kratko, stvari, s katerimi smo obsedeni.

Če te stvari počenjamo, da bi (si) dokazali, kdo smo, potem se bodo sesule. Bog jih bo sesul, ker nas želi rešiti. Mora pa jih sesuti zato, ker samo tako lahko pokaže, kje je resnični vir naše moči, kje je resnično naša identiteta. Dokler se namreč stvari ne sesujejo, mu človek ne bo pustil, da ga reši. Ne bo pustil, dokler ne vidi, da ga potrebuje. Dokler si ne bo priznal, da je ranjen in ubog in sam. Dokler ne bo spoznal, da je ključen ta odnos.

Kajti vedno, ko Bog stopi v življenje človeka, mu želi povedati: »Božje kraljestvo je blizu. Spreobrni se in veruj evangeliju! (prim. Mr 1,15) Prihajam, ker te imam rad. Prihajam, ker ti želim biti blizu. Pridi mi bližje!«

Človekova moč namreč ni v tem, da je junak, uspešnež, zmagovalec, temveč v tem, da ima Očeta. Očeta, ki mu bo povedal, da je njegov sin. Da je dober, da mu zaupa, da je ponosen nanj, da ga ima rad.

Začetek naše prave zgodbe je torej spreobrnjenje. Spreobrnjenje, ki pa ne pomeni, da si na pleča naložimo še eno stvar več, še eno nalogo več, temveč da se od nečesa poslovimo. Da se nečemu odrečemo. In sicer temu, na kar smo se zanašali v svojem življenju, to, s čimer smo ocenjevali svoje življenje. Našemu čolnu, mrežam, ribam. Da se poslovimo od tega, v čemer smo iskali svojo moč in identiteto, in postanemo sinovi.