Besede za srce

Klic Boga je vedno, kakor za cestninarja Mateja, tudi za nas, nekaj abrahamovskega . Spomnimo se, Abraham je sicer živel v deželi velikega udobja in izobilja. Imel pa je velik problem. Njegovo življenje je bilo nerodovitno. Njegova žena ni mogla imeti otrok. Tudi njegov brat je umrl. Bil je, tako rečeno, sredi bogastva, toda v deželi smrti . In prav lahko rečemo, da je bilo podobno z mitničarjem Matejem, tudi on je bil bogat človek, ki mu ničesar ni manjkalo. A čeprav ne vemo, ali je tudi njemu kdo umrl, je mogoče slutiti, da je v sebi čutil nekakšno praznino. Zakaj bi se sicer bogataš odpovedal svojemu lagodnemu življenju in šel v neznano?  Vstajenje  Jezus ga je »zagledal,« preberemo, »moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: ›Hôdi za menoj!‹« Klic Boga se vedno zgodi v sredi za nas smrtne situacije . On nas »vidi«, kje smo, da smo izgubljeni, da živimo v slogu, ki ne pelje v pravo smer, ki nas uničuje, in takrat pokliče . Kakor Mateju, katerega evange...

Tik pred veliko nočjo, torej pred dnevi njegovega trpljenja in vstajenja, Kristus izreče stavek: »Oče, prišla je ura: poveličaj svojega Sina.« (Jn 17,1) Pomemben stavek. Kakor bi rekel: »Pripravljen sem. Naredil bom, kar hočeš.« Pove nam namreč, da je Kristus v veliko noč vstopil povsem zavestno , da ga ta stvar ni presenetila in da tudi ni bil vanjo prisiljen, da je vse skupaj sprejel, odločno, odraslo, kot mož.  Bodi pripravljen!  Ta stavek uporabljajo tudi skavti. Na pozdrav: »Bodi pripravljen!« odgovorijo z: »Vedno pripravljen!« Kajti pripravljenost je (ne samo za skavte, za vse) pomembna vrlina. Pomeni, da stvari, ki se mi zgodijo, situacije, v katerih se znajdem, osebe, ki jih srečam, ne jemljem kot slučaj ali kot presenečenje ali kot Božje štrafanje, temveč kot klic , kam naj naredim naslednji korak. In prav sprejeti svojo situacijo kot svoje poslanstvo , to je, o čemer govorimo pri Jezusovi drži. Odločni, aktivni drži glede spopadanja z življenjem.  Življenje je n...

Tako kot na naše in tako kot na mnoge betlehemske duri v tisti sveti noči je nekoč, že mnogo prej, potrkalo tudi na Marijina vrata. Ne vem, kako si vi predstavljate prihod angela v Marijino življenje, jaz si ga vsekakor predstavljam kot prepih . Strašno je moralo zazebsti. Kajti tako je vedno, ko spustimo neznanca v svojo hišo. Ali pa otroka. Ali pa Boga, ko pride v naše življenje: ničesar ne pusti tako, kot je. Prevrača normalnost, razmetava lepo urejene in pospravljene stvari, spodkopava stvari, ki se nam zdijo gotove, obrača stvari narobe, zebe in vznemirja. Obupno nadležen je. Z njim v hiši ni miru. Poglejte, kaj je naredil Mariji. Življenje ji je obrnil na glavo. Njena brezskrbna mladost se je sprevrgla v popolno nepredvidljivost. Zato se ljudje Boga pravzaprav bojimo. Nočemo ga, ker sprejeti Boga v svoje življenje, dati mu v svojem življenju prostor ali priložnost, če želite, pomeni odločiti se za neprestani boj, stalno preverjati to, za kar smo se odločili, vedno znova dv...

Sredi kaosa, ko ni več vedel, ne kdo je, ne zakaj je tu, izgubljen, pomešan kakor ovca med ovce, med želje in pričakovanja, med tem, da bi moral storiti nekaj več, in med občutke nemoči, se mu je nekega dne, v neki tihi, čisto samotni uri vžgal plamen pred očmi. Nekaj čudnega in neznanega, nekaj čisto nepričakovanega in nerazumljivega je bilo to, neka že pozabljena sreča in gotovost, občutek, da je vse na svojem mestu. Da natanko ve, čigav je, ter kam in zakaj mora hoditi. Potem je vse skupaj ugasnilo in zbudil se je kakor iz sna v staro vsakdanjost, v isti kaos, v katerem je živel prej. Z eno samo razliko. Mojzes je vedel, da je tisti plamen, tisti grm, ki je gorel in ni zgorel resničen . In da je njegov poklic resničen. Praznik Brezmadežne je dan, ko se spominjam svojega poklica. Kakor Mojzesu in Mariji in še mnogim ljudem se je tudi meni gotovost načrta, ki ga ima Bog z mano, zasvetila samo za par trenutkov. Kot skromen plamenček v burji mi je njegov mir pogrel roke in srce, ...

V življenju človeka slejkoprej pride do trenutka, v katerem se mu načrti in podobe življenja sesujejo v prah. Ko se zamaje tisto, kar mu je pomenilo največ . Čeprav menimo drugače, je to je trenutek njegovega poklica. Njegovega pravega poklica. Ko se namreč to zgodi, je to vedno vstop Boga v človekovo življenje. Prihod Boga, ki ga ne želi uničiti, ampak Boga, ki ga želi rešiti. In ga želi rešiti tako, da mu pokaže, da nekaj počne narobe . Bog vedno sesuje stvari, za katerimi se skrivamo zaradi svojih ran iz preteklosti. Stvari, na katere smo ponosni, ker se nam zdi, da nam dajejo ime. Da nam dajejo ugled in veljavo in moč. Stvari, s katerimi se želimo dokazovati drugim, stvari, za katerimi se podimo, da bi našli svoj smisel in potrditev. Naše mišice. Ponos. Moč in nadzor v odnosih, imetje in talenti in podobno. Na kratko, stvari, s katerimi smo obsedeni. Če te stvari počenjamo, da bi (si) dokazali, kdo smo, potem se bodo sesule. Bog jih bo sesul, ker nas želi rešiti. Mora pa ji...