Besede za srce

Kako lepo sporočilo danes nosi evangelij: v svojem življenju, v svojem življenjskem poslanstvu ni treba narediti nič drugega, kakor da človek vrže svoje stvari v zemljo. Da torej naredi, kar more, kar je v okviru njegovih moči, potem pa rezultat preda v Božje roke. To je dovolj. »Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu.« (Mr 4,28)  Čeprav to zveni tako osvobajajoče, da bi si končno utegnili oddahniti od neprestanega sekiranja, se za to vseeno le stežka odločimo. Raje se sekiramo in si očitamo, če nismo zadostili svojim nenormalno visokim standardom. Ti so ponavadi veliko višji od naših sposobnosti , verjetno zato, ker teh standardov nismo pridobili od znotraj, torej od Boga, temveč od ljudi, privzgojila, udomačila nam jih je družba s svojimi pričakovanji.  In zato razumemo, v čem je težava, da tega nočemo sprejeti: prav sam rezultat , s katerim v takem primeru – ko torej opustimo nadzor nad stvarmi, ki sploh niso v naši moči – nismo zadovolj...

» A comfort zone is a beautiful place, but nothing ever grows there .« Ljudje imamo radi kavče. Varnost, gotovost. Tudi nadzor nad dogodki in ljudmi. Udobno je. Daje nam potrebno zavest, da smo na varnem, da je nekje kraj, kjer si odpočijemo, kjer se dobro počutimo. Kjer smo močni. Toda to je le kraj počitka, ne more pa biti kraj prebivanja nekega človeka. Kdor na tem kraju stanuje, kdor se tam utabori, bo sčasoma umrl, ker bo večno ujetnik svojega udobja, svojega strahu ali pa pričakovanja drugih ljudi. Nikoli pa ne bo to, kar zna , kar zmore in za kar je poslan na ta svet. Preprosto zato, ker tega nikdar ne bo odkril. Življenje se namreč ne odvija na kavču. Življenje se odvija v divjini, v neznanem . V dvomih, v iskanju, v negotovosti. V slepem tipanju, kam. Lahko tudi rečemo v »skrivnostnem«, kamor si ne upamo stopiti, ker ne vemo, kako se bo razpletlo. In točno tja nas želi pripeljati Bog. Poglejte Jezusa. To je bil nevaren in skrivnosten tip. Ničesar ni povedal vnaprej...