Preskoči na glavno vsebino

Spreobrnite se


»Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4,17) 

Božja beseda nam zbuja slabo vest. Slaba vest pa sili na spremembo. »Spreobrníte se.« Zato temu glasu ponavadi ne pustimo, da bi bil slišan, preglasimo ga raje z drugimi, veliko bolj motečimi elementi kot je nežni glas Božje besede, z zaposlenostjo, z užaljenostjo, s trmo, z zaverovanostjo v svoj lastni prav. Kajti »Spreobrnite se« je klic k temu, da bi pri sebi naredili nekaj težkega, nekaj, kar se nam sicer upira, česar se bojimo, pa natanko vemo, da bi bilo dobro narediti, ker bi nas to osvobodilo, nam dalo miru in zavesti, da smo nekaj naredili prav. 

Veliko časa ljudje preživimo kot ujetniki teh zavor. Koliko ljudi se počuti utesnjene v svojih razmerah, zaradi svojih napačnih odločitev trpijo, pa so zakrčeni v trmi, v njej vztrajajo za vsako ceno, četudi jih to na znotraj uničuje, četudi zaradi tega ne morejo ne živeti ne umreti. In četudi vedo – ker to vemo vsi, samo priznamo si ne – da nič ne daje človeku več kakor zavest, da je odgovoril na klic Boga

In zato On vztraja. Še naprej kliče, vedno znova, iz dneva v dan, preko ljudi, preko – tudi težkih – dogodkov nas pahne v ta svet, kjer se končno spet zasliši že davni klic, da bi naredili ta korak proti domu, pa čeprav samo eden, pa čeprav samo malenkost, nekaj težkega, vsak dan, ko nas kliče k lepemu in svetemu in dobremu, k spravi, miru, odpuščanju, ljubezni, pomoči. »Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.« (Mt 4,16) 

Te težke stvari, ki jih od nas zahteva življenje, so nekaj Božjega. So namreč vdor svetlobe v naše življenje, ki uničuje temo v nas in nam daje družbo: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« (Mt 4,18) Ljudi nam hoče dati, vrniti odnose, tisti dom, po katerem hrepenimo. 

Zato je slaba vest ob Božji besedi nekaj tako zdravilnega. Pustimo se ji.

(misel ob 3. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Strah in zaupanje

Doživeti novo leto našega življenja je vedno kakor bi v roke dobili otroka, Božjega otroka, Dete Jezusa. Tako kot otrok je tudi ono namreč nekaj novega, nekaj neznanega, lahko rečemo tudi po svoje podivjanega, kar moti našo vpeljano vsakdanjost, nekaj neugnanega kakor plamen grma, ki je gorel, pa ni zgorel . Tak je pač Bog s svojimi nenavadnimi in nelogičnimi idejami, sem in tja se suče in nihče ga ne more ujeti. Samo sledimo mu lahko, samo sprejmemo lahko to neznano Božje dete … ali pa se ga bojimo.  Strah  Strah pa je še nekaj hujšega od tiste Detetove neugnanosti, kot vrtinec lijaka nas na sunek lahko potegne v neko panično neprištevnost. Strah je namreč tisti, ki povzroča zlo v nas in na svetu, vojne, izkoriščanja, hudobijo, zaradi njega smo agresivni in nasilni, zaradi strahu se zapiramo pred drugimi in pred ljubeznijo, zaradi njega človek postane suženj prenekaterih stvari, ko se želi tega Deteta znebiti in narediti po svoje, in tako – v službi svojega preživetja – postane ujetni

Posvečena nepopolnost

On se je spustil . Ne samo iz Galileje do Jordana, iz zelenja v puščavo, s gričkov v depresijo, tudi iz Božjega v človeško se je spustil. In zato ve, kaj pomeni biti človek, temeljito je to izkusil, vse, kar je v tem, »biti človek« lepega in težkega. Razume. Bog razume , kako dobro in prijetno je to vedeti, On je hotel najti naše naročje, da bi razumel, da bi popolnoma razumel, zakaj smo taki, kakršni smo, zakaj delamo, kar delamo, kaj nam je težko in česa ne zmoremo. In da bi nam potem dal, česar ta uboga, revna, močno pomanjkljiva človeškost pri Jordanu, na dnu sveta in življenja, potrebuje.  Občutek razumevanja  »Tisti čas je prišel Jezus iz Galileje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti .« (Mt 3,13) Menda je tudi Jezus sam odkril, da tam pri Jordanu, na dnu dežele, potrebuje razumevanja, recimo temu »občutek čistosti« pred drugim, zato krst, zato umivanje, hotel se je pustiti biti nekomu všeč, hotel je pustiti, da ga nekdo sprejme, takega, kot je, tako pomembno je namreč spo

»Dosti«, »malo« in »vse«

Večina od nas hvalabogu ne razume prav dobro stanja uboge ženice, ki je za nabirko v templju prispevala dva ničvredna bakrena kovančka, ne vemo namreč, kako je živeti, ko imaš v žepu samo »dva nôvčiča, to je en kvadrant.« (Mr 12,42) Na srečo živimo v privilegiranem delu sveta, ki ima vsega dovolj, ali bolje povedano, ima vsega dosti . Vendar pa s tem človek pade v neko povsem drugo težavo.  Začarani krog obilja  Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kdor pa ima »dosti«, temu ostane zelo malo prostora za vse ostalo. In tega »ostalega« je veliko. Recimo nekdo, ki bi potreboval nekaj od tega »dosti«. Ker je pač tako, da imamo pač vsi enako veliko naročje in da vanj lahko stlačimo samo toliko, kolikor lahko nesemo. In če imamo »dosti«, je vedno težko dati, tudi če daješ veliko, kakor tisti bogati, ki so

Obsoditi zlo v sebi

Tri skušnjave, vedno iste, večno stare kakor človekovo srce. V svoji človeškosti se z njimi sooči tudi Jezus. Gre za njegovo življenjsko izbiro, ne le za stvar trenutka, za smer njegove poti, za bistvene točke njegovega življenja, ki naj bi pomagale k odločitvi tudi vsakemu njegovemu učencu. Gre za odločitev proti zlu in za Boga. Matej te Jezusove odločitve zapiše kot upor skušnjavam , ki je upor zlu v sebi , na začetku nerazpoznavnemu in nenevarnemu, da bi ga njegovi učenci znali razpoznavati in se ob življenjskih vprašanjih prav odločati. Gre namreč za stvari, ki od samega začetka, preko njegovih izbir, določajo človekovo pot. Sebičnost Prva skušnjava, prva globoka človekova želja je kruh iz kamnov ali »reši samega sebe«. Prva stvar, na katero se obesi zlo, je vedno naš prastrah po izgubi življenja, ki nam je seveda dan, da bi svoje življenje varovali kot nekaj svetega, ne pa zato, da bi ga zadržali zase. Zlo nas najprej navdušuje za sebičnost , in sicer tako, da nam ljubezen,

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.