Spreobrnite se

»Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4,17) 

Božja beseda nam zbuja slabo vest. Slaba vest pa sili na spremembo. »Spreobrníte se.« Zato temu glasu ponavadi ne pustimo, da bi bil slišan, preglasimo ga raje z drugimi, veliko bolj motečimi elementi kot je nežni glas Božje besede, z zaposlenostjo, z užaljenostjo, s trmo, z zaverovanostjo v svoj lastni prav. Kajti »Spreobrnite se« je klic k temu, da bi pri sebi naredili nekaj težkega, nekaj, kar se nam sicer upira, česar se bojimo, pa natanko vemo, da bi bilo dobro narediti, ker bi nas to osvobodilo, nam dalo miru in zavesti, da smo nekaj naredili prav. 

Veliko časa ljudje preživimo kot ujetniki teh zavor. Koliko ljudi se počuti utesnjene v svojih razmerah, zaradi svojih napačnih odločitev trpijo, pa so zakrčeni v trmi, v njej vztrajajo za vsako ceno, četudi jih to na znotraj uničuje, četudi zaradi tega ne morejo ne živeti ne umreti. In četudi vedo – ker to vemo vsi, samo priznamo si ne – da nič ne daje človeku več kakor zavest, da je odgovoril na klic Boga. 

In zato On vztraja. Še naprej kliče, vedno znova, iz dneva v dan, preko ljudi, preko – tudi težkih – dogodkov nas pahne v ta svet, kjer se končno spet zasliši že davni klic, da bi naredili ta korak proti domu, pa čeprav samo eden, pa čeprav samo malenkost, nekaj težkega, vsak dan, ko nas kliče k lepemu in svetemu in dobremu, k spravi, miru, odpuščanju, ljubezni, pomoči. »Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.« (Mt 4,16) 

Te težke stvari, ki jih od nas zahteva življenje, so nekaj Božjega. So namreč vdor svetlobe v naše življenje, ki uničuje temo v nas in nam daje družbo: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« (Mt 4,18) Ljudi nam hoče dati, vrniti odnose, tisti dom, po katerem hrepenimo. 

Zato je slaba vest ob Božji besedi nekaj tako zdravilnega. Pustimo se ji.

(misel ob 3. navadni nedelji, leto A)