Preskoči na glavno vsebino

Ko sem začel videti


Čudeži #1

Ko je Jezus s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52) 

Najprej je šok, ko padeš v temo. Ne znajdeš se. Vse je drugače, kot je bilo prej, vse tako, kakor da bi ti kdo vzel svet, ki je bil nekoč ves tvoj, ki si ga poznal, ki ti je bil ljub in domač, ki te je kljub preizkušnjam neprenehoma polnil z lepim in dobrim, zaradi katerega si sploh še živel in vztrajal in se trudil. Potem pa ga naenkrat, kar tako, ni več. Ni, kakor bi sonce zašlo za goro, ko je še nekaj časa dovolj svetlo, da se ne spotakneš, ne, namesto v jutro se zbudiš v noč. Kar tako, naenkrat, nimaš ničesar več, oropan si vsega, kar ti je kaj pomenilo. 

In bi rad umrl. V sebi nimaš več tal, iz katerih bi hotel rasti in se truditi, ki bi ti bili opora, ko padeš, trda, a vsaj tudi trdna začetna točka, s katere bi hotel in mogel vstati, se pobrati, začeti znova. Ni jih več. In jih nikdar ne bo. Tako hudo je oslepeti. Problem slepote ni v tem, da ne moreš videti, temveč da ti je naenkrat vse isto, da ne ločiš več, kaj je tema in kaj svetloba. Vse je isto, vse je nič. 

Potem te nekdo pokliče. Vedno te kdo pokliče, stopi v tvoje življenje, nikogar ni, ki bi ne imel nekoga, ki bi stopil, ki bi ga zmotil, tako v navdušenju kot v žalosti, ne nekdo, ki si ga pričakoval, nekdo, ki je pričakoval tebe, takega, kot si, skrušenega v prahu zemlje. Vpraša te: »Kaj hočeš, da ti storim?« Potem pomisliš. Rekel bi rad: »Rabuní, da bi spregledal.« In ti reče, kar brez besed, samo s tem, ko je tam, ko ti daje vedeti, da nisi sam, ko te drži za roko, osamljenega in zapuščenega, ko te sprašuje, ali je kaj v življenju, kar ni Božji dar: »Potrebuješ oči, da bi videl?« 

In je res, kar pravi. Zdaj, ko sem slep, šele vidim, kako raskave so nekatere roke, ki so se zdele tople, kako ostre nekatere besede sicer nasmejanih ljudi. Slišim pravo mehkobo in voham pristno prijaznost, tipam dvoličnost in okušam resnico, takole, ne da bi me pri tem oviral vid, pogled, podoba, eh, kako veliko laži je danes v videzu. Mnogi zaradi oči ne vidijo dobro, ne razumejo prav besed, mnogi očem lažejo, svojim in tujim, ljudje se resnice bojimo, menda bi se vse sesulo, ko bi vedeli, ko bi se morali od česa, kar smo verjeli, posloviti. In je hudo, ko jo enkrat vidiš. In je toplo, ko jo enkrat spoznaš: edina resnica je, da je On dober. On je dober. 

In izdavim: »Gospod, da bi imel vero.« Da ne bi nikoli pozabil te tople povedi. In On: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!«

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, januar 2023)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n