Preskoči na glavno vsebino

Blagor nepopolnim


Vedno me je bilo strah stanj, ki jih blagruje evangelij, stanj, ko si prepuščen drugemu na milost in nemilost. Ne zaupamo drugim. Smo pač videli toliko in toliko žalostnih primerov, v katerih smo se naučili, da je zaupati, da je prepustiti se komu slabo. Zato imamo radi nadzor, kontrolo nad svojim življenjem, da smo »samemu sebi gospodar«, pojmujemo kot edino pravo vrednost, ne samo svobodo, tudi nekakšno trdnost čutimo v tem, ko gre življenje po naših notah, ko se zanašamo samo na svojo moč. 
Toda samo en sunek življenja naj zapihne in mi omahnemo kakor pokošeni, naše moči, na katere smo se zanašali, pa ugasnejo tako nanagloma, kakor da jih nikoli nismo nikoli imeli. 

Življenje ni v naših rokah. A tega pravzaprav ne vemo, dokler ne izgubimo nadzora nad njim, dokler ne obstanemo pred življenjem nemočni, poraženi, premagani. Ali pa ubogi vsake vrste, žalostni, krotki, lačni kruha in pravičnosti, preganjani, zasramovani. In slejkoprej smo takšni vsi, ubogi, nepopolni ljudje. To je naša realnost. 

A v tej nepopolnosti se skriva Jezusov blagor. Nepopolni ljudje, ki se te svoje nepopolnosti zavedajo – in to je točno takrat, kadar izgubimo kontrolo nad njim – so namreč nekdo, ki išče, ki prosi, ki hrepeni po drugem, po pomoči, po ljubezni. Ki torej svoje popolnosti ne išče več v sebi – kar je, kot smo ugotovili, nekaj najbolj negotovega, zanašati se na svoje moči – temveč v drugem. Svojo praznino mu takrat ponudi kot prostor zanj. In dobi največ, kar lahko: bližino. Tudi če ni taka, kakršno si je želel. 

Verjamem, da nas življenje z vsemi preizkušnjami počasi prepušča Bogu, katerega roke so veliko bolj varne in zanesljive od naših moči. Z našo nemočjo napravlja dovolj prostora zanj, da se naslonimo nanj, da se napolnimo z njim. Zato so blagri dobra novica. Govorijo o tem, da je človek srečen in svoboden, ko se odloči zaupati in prepustiti svoje življenje Bogu, ne pa svojim kratkovidnim načrtom in pojemajočim močem. 

 Lepo je biti človek, prosilec lepega in dobrega ...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nasprotovanja

In spotikali so se nad njim. (Mr 6,3)  Da se kdo nad kom spotakne, ni treba veliko. Dovolj je že to, da nekomu nekaj na tebi ni všeč, pa naj bo to nekaj razumljivega ali pa tako kot v Jezusovem primeru nekaj povsem nepomembnega. Za nekoga je dovolj, da si duhovnik, pa si v njegovih očeh že pedofil, kakor sem prebral v komentarju pod novico o duhovniških premestitvah.  Da ljudje kaj slabega mislijo o nas, nas ne bi smelo skrbeti. To, kar drugi mislijo o nas, je večkrat bolj njihova kot naša težava, je izraz njihove frustracije, ki se je razkrila navzven v stiku z našim življenjem. Bogve česa so se spomnili, bogve katera rana se jim se spet odprla, ko so nas srečali. Naš problem pa je, če to spotikanje v nas ustvari prav tisto, kar je v svoji nenadzorovani zlobi nameravalo: najprej prenesti njihov problem na nas, torej postati njihov strelovod, potem pa da bi se začeli zaradi njega spreminjati v nekaj, kar bi bilo takim ljudem povšeči. Če povemo drugače, da bi zaradi njega postali vetrn

Prvi evangelij

» Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte! « (Mr 6,31)  Mnogo ljudi ima s počitkom težave. Še veliko več kot tistih, ki so leni in počivajo preveč, je danes tistih, ki počivati sploh ne znajo. Težava je v tem, da ljudje ne razumemo več svojega telesa, ne slišimo ga, popolnoma smo mu odtujeni kot še nikoli poprej! Kadar smo utrujeni in je vsega preveč, zato ne počivamo, ne prenehamo z delom – ker je nekaj seveda treba nujno narediti – marveč vzamemo tableto ali spijemo kavo in delamo naprej. Človek dandanes morda gre rad čez svoje meje tudi zaradi nadutega prepričanja, da se brez njega svet ne bo več vrtel, prepričanja, ki naj bi bilo lastno Bogu … Kadar pride do tega, da bi morali kaj spustiti iz rok, zapustiti svoj kraj in oditi v samoto, se zato temu preprosto izognemo: in smo vedno dostopni, vedno v naglici, nikomur ne rečemo »ne«.  Toda naše telo je prvi evangelij , najpomembnejše sredstvo, s katerim nam Bog oznanja, kaj je treba storiti. Morda je zato utrujenost celo

Kako dobro spati

In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. (Mr 4,39)  Viharji so težke stvari. Tisti, ki se dogajajo zunaj, posebno pa tisti, ki se dogajajo znotraj nas. Življenje je tako, da nas slejkoprej kaj vrže iz tira. Skrbi in bremen, se zdi, pa je dandanes vedno več, tako da se zdi, kakor da življenja ne obvladamo več, kakor da je to nekaj, česar se moramo bati. Znaka za to sta velika živčnost in napetost med ljudmi.  Stresna reakcija se v nas sproži nezavedno in je odgovor na situacije, dogodke ali ljudi, ki jih doživljamo kot ogrožajoče , pri čemer se lahko sproži zaradi resničnih groženj (npr. kamenje, ki ima pasti pred nas) ali pa zaradi namišljenih situacij oz. skrbi, ki si jih povzročamo sami (npr. strah zaradi prihodnosti, skrb za otroke, premlevanje preteklih dogodkov). Pojavljanje stresne reakcije v obeh primerih lahko pojasnimo s tem, da naše telo ne loči med namišljenimi in realno ogrožajočimi skrbmi.  In razmiš

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Iskati večje dobro

Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe