Blagor nepopolnim

Vedno me je bilo strah stanj, ki jih blagruje evangelij, stanj, ko si prepuščen drugemu na milost in nemilost. Ne zaupamo drugim. Smo pač videli toliko in toliko žalostnih primerov, v katerih smo se naučili, da je zaupati, da je prepustiti se komu slabo. Zato imamo radi nadzor, kontrolo nad svojim življenjem, da smo »samemu sebi gospodar«, pojmujemo kot edino pravo vrednost, ne samo svobodo, tudi nekakšno trdnost čutimo v tem, ko gre življenje po naših notah, ko se zanašamo samo na svojo moč. 

Toda samo en sunek življenja naj zapihne in mi omahnemo kakor pokošeni, naše moči, na katere smo se zanašali, pa ugasnejo tako nanagloma, kakor da jih nikoli nismo nikoli imeli. 

Življenje ni v naših rokah. A tega pravzaprav ne vemo, dokler ne izgubimo nadzora nad njim, dokler ne obstanemo pred življenjem nemočni, poraženi, premagani. Ali pa ubogi vsake vrste, žalostni, krotki, lačni kruha in pravičnosti, preganjani, zasramovani. In slejkoprej smo takšni vsi, ubogi, nepopolni ljudje. To je naša realnost. 

A v tej nepopolnosti se skriva Jezusov blagor. Nepopolni ljudje, ki se te svoje nepopolnosti zavedajo – in to je točno takrat, kadar izgubimo kontrolo nad njim – so namreč nekdo, ki išče, ki prosi, ki hrepeni po drugem, po pomoči, po ljubezni. Ki torej svoje popolnosti ne išče več v sebi – kar je, kot smo ugotovili, nekaj najbolj negotovega, zanašati se na svoje moči – temveč v drugem. Svojo praznino mu takrat ponudi kot prostor zanj. In dobi največ, kar lahko: bližino. Tudi če ni taka, kakršno si je želel. 

Verjamem, da nas življenje z vsemi preizkušnjami počasi prepušča Bogu, katerega roke so veliko bolj varne in zanesljive od naših moči. Z našo nemočjo napravlja dovolj prostora zanj, da se naslonimo nanj, da se napolnimo z njim. Zato so blagri dobra novica. Govorijo o tem, da je človek srečen in svoboden, ko se odloči zaupati in prepustiti svoje življenje Bogu, ne pa svojim kratkovidnim načrtom in pojemajočim močem. 

 Lepo je biti človek, prosilec lepega in dobrega ...