Posvečena nepopolnost

On se je spustil. Ne samo iz Galileje do Jordana, iz zelenja v puščavo, s gričkov v depresijo, tudi iz Božjega v človeško se je spustil. In zato ve, kaj pomeni biti človek, temeljito je to izkusil, vse, kar je v tem, »biti človek« lepega in težkega. Razume. Bog razume, kako dobro in prijetno je to vedeti, On je hotel najti naše naročje, da bi razumel, da bi popolnoma razumel, zakaj smo taki, kakršni smo, zakaj delamo, kar delamo, kaj nam je težko in česa ne zmoremo. In da bi nam potem dal, česar ta uboga, revna, močno pomanjkljiva človeškost pri Jordanu, na dnu sveta in življenja, potrebuje. 

Občutek razumevanja 

»Tisti čas je prišel Jezus iz Galileje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti.« (Mt 3,13) Menda je tudi Jezus sam odkril, da tam pri Jordanu, na dnu dežele, potrebuje razumevanja, recimo temu »občutek čistosti« pred drugim, zato krst, zato umivanje, hotel se je pustiti biti nekomu všeč, hotel je pustiti, da ga nekdo sprejme, takega, kot je, tako pomembno je namreč spoznanje, da si pri nekom sprejet in dobrodošel v vsej svoji resnici, tudi nevšečni. 

Kajti krst ni samo oblivanje z vodo, ne, krst je to, da se nekomu nekaj »odpre«, nebesa, če je mogoče, da mu da občutek sreče, krst je, ko se nekdo »spusti« k človeku, kakor Božji Duh, da mu pokaže svojo solidarnost, krst je, ko nekdo naglas izgovori besede, brez katerih ne moremo živeti: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17) Tako naglas, da jih sliši in se jih zave. 

Posvečevati 

S krstom, s tem trojnim dejanjem – odpiranjem, spuščanjem, pohvalo – naša uboga človeška nepopolnost postane posvečena, nekaj svetega torej, in s tem pridobi občutek vrednosti in smiselnosti. Da, tako nekaj velikega je bil tisti bežen dogodek našega življenja, da, nekaj tako velikega naredimo vsakič, ko koga krstimo. Kajti Jezus se ne daje krstiti samo svojemu Očetu, tudi navadnemu človeku Janezu, tudi njemu, »kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« (Mt 3,15) 

Kajti v tem je naša »pravičnost«, delati to drug z drugim, krščevati, če rečem drugače, posvečevati to našo ubogo nepopolnost, ki je ni mogoče drugače posvetiti, kakor jo je Oče iz nebes. Tako, da drugemu dajemo občutek sreče v sprejetosti, tako da drug drugemu izražamo bližino, tako da drug drugega pohvalimo. Nikdar se ne bomo dovolj zavedali pomena pohvale, občudovanja drug drugega. To dela našo človeškost sveto, tudi če se utaplja v grehih in napakah. To jo umiva in jo dela za prostor, v katerem se na svetu spet dogajajo lepe stvari. 

Povejmo drug drugemu, naglas in pri tem mislimo čisto resno: ti si moj ljubljeni sin, moja hči, moja žena, moj mož, moj oče, moja mama …

(misel ob prazniku Jezusovega krsta, leto A)