Besede za srce

Gospod se je odločil, da nas bo imel rad. »Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.« (Mt 5,12) To je začetek naše vere, začetek tudi naše svetosti, če želite. In tudi edino vprašanje, s katerim se ubadamo, ko govorimo o naši veri, torej: ali nas ima Gospod rad ali ne. Verovati pomeni zaupati v ljubezen Boga. Pika.  Ravno zato verovati – menda nas do tega uvida pripelje kar življenje samo s svojimi tako raznolikimi potmi – ni nekaj lahkega, niti ne gre za kaj dokončnega ali monolitno dolgočasnega, pravzaprav gre prav vsakič znova pri veri za skok v prazno, za vsaj nekoliko noro dejanje. In zato – ne razumite narobe – je vera še nekaj veliko več kot le znati molitve in obvladati teologijo, je nekaj veliko več kot brez dvoma in pohlevno, brez vprašanj slediti navodilom papežev in škofov, veliko več kot samo redno obiskovati mašo in etično živeti.  Če prav razumem Jezusa, potem pomeni verovati postajati vedno bolj ubog . Blagor ubogim. Blagor žalostnim. Bla...

V nebesa spadamo. Toda ne zaradi naših posebnih lastnosti, sposobnosti ali rezultatov, temveč zgolj in samo zaradi svoje nepopolnosti . Če smo na kakršen koli način prizadeti in ranjeni, spadamo v nebesa.  To je šokantno sporočilo že stokrat slišanih »blagrov«, ki definirajo prebivalce nebes, ne tista misel, ki smo si jo ustvarili v teku stoletij, da namreč prideš v nebesa, če si priden, odličen, uspešen. V skladu z njo smo svetnike v teku stoletij spravili v neko nedosegljivo, nadčloveško avro, da si jih predstavljamo kot moralno uspešne ljudi, ki jim je (za razliko od nas) uspelo, ki so torej zmogli vse to, česar ne zmoremo sami. Da, ustvarili smo si prepričanje, da so nebesa uspeh , Jezus pa z blagri govori o porazu . Nebesa so za nepopolne .  Svetniki, torej prebivalci nebes, tako niso nič drugega kot ubogi , žalostni , krotki , zasramovani in preganjani , skratka, nepopolni ljudje, tako pravijo blagri. Da, tudi usmiljeni , čisti v srcu , miroljubni , toda ne v smislu mora...

Vedno me je bilo strah stanj, ki jih blagruje evangelij, stanj, ko si prepuščen drugemu na milost in nemilost. Ne zaupamo drugim. Smo pač videli toliko in toliko žalostnih primerov, v katerih smo se naučili, da je zaupati, da je prepustiti se komu slabo. Zato imamo radi nadzor, kontrolo nad svojim življenjem, da smo »samemu sebi gospodar«, pojmujemo kot edino pravo vrednost, ne samo svobodo, tudi nekakšno trdnost čutimo v tem, ko gre življenje po naših notah, ko se zanašamo samo na svojo moč.  Toda samo en sunek življenja naj zapihne in mi omahnemo kakor pokošeni, naše moči, na katere smo se zanašali, pa ugasnejo tako nanagloma, kakor da jih nikoli nismo nikoli imeli.  Življenje ni v naših rokah. A tega pravzaprav ne vemo, dokler ne izgubimo nadzora nad njim, dokler ne obstanemo pred življenjem nemočni, poraženi, premagani. Ali pa ubogi vsake vrste, žalostni, krotki, lačni kruha in pravičnosti, preganjani , zasramovani . In slejkoprej smo takšni vsi, ubogi, nepopolni ljudje. ...

Blagri so pri Luku, ki ga mnogi razumejo kot evangelista ubogih in oznanjevalca Božje usmiljene ljubezni, nekoliko drugačni kot tisti pri Mateju. Luka namreč svojim štirikratnim »blagrom« doda tudi nasprotja, štirikratno »gorje«, ki na prvi pogled deluje kakor revolucionarska stisnjena pest, giljotina buržoazije, a ima drugačen smisel. Jezus jih pove in Luka jih ob blagrih zapiše za premislek, da bi ljudje prišli do bolj pristnega pogleda na lastno resničnost. Zato nasprotja. Ker je resničnost velikokrat nasprotna temu, kar se zdi, da je.  Vsi smo ubogi  Ob branju opazimo, da je večina stavkov obrnjenih v prihodnost, in to čisto namenoma. V obzorju prihodnosti, tudi večne prihodnosti, se namreč človekovo absolutiziranje trenutnosti malce zmanjša in uravnovesi. In tako z Jezusom najprej ugotovimo, da je zdajšnje človekovo stanje minljivo . Lakota je minljiva, jok tudi in sovraštvo, samota, sramota in druge oblike uboštva, kar sami jih zamislite, to so vse stvari, ki bodo minile...

Življenje je verjetno nalašč napravljeno tako, da ob staranju naše telo z lastnimi močmi in sposobnostmi zmore vedno manj. Ko torej človek z leti zori, ko se polagoma sooča s svojo vedno večjo nemočjo, tako pri sebi vedno bolj spoznava, da potrebuje drugega, nekakšen prostor, ki ga prej ni bilo, se mu odpre, prostor za drugega , ki je ključen za to, da se človek spremeni. Da postane bolj to, za kar ga je napravil Bog, nekdo, ki živi v odnosu, ker ve, da brez njega ne more preživeti. Ker postane človek resnično močan šele tedaj, ko čuti potrebo, da se mora na nekoga nasloniti, nekomu zaupati.  V tem je poanta Jezusovih blagrov.  Te najpomembnejše Jezusove besede so prav zato vse postavile na glavo, obrnile so logiko, ki nam je znana in v katero zaupamo. Kdor pozna življenje, dobro ve, da seveda ni res, da so srečni tisti, ki so žalostni (Mt 5,4), ali tisti, ki jih duši krivica, nezaposleni, ujeti, obsojeni, ubogi. Ali tisti, ki jih preganjajo (Mt 5,10-11). Ravno narobe je. Na t...

Zamislite si idealno prihodnost. Verjetno je to svet rojstnodnevnih želja, tistega tolikokrat izrečenega »vse najboljše«, pa »zdravja in uspeha« in »vsega, kar si sam najbolj želiš«. Vsemu temu gotovo dodate sanje o dobrem avtomobilu, veliki hiši z bazenom in savno, seveda tudi o finančni brezskrbnosti, če že ne bajnem bogastvu, drugi bi dodali še slavo in dolgo življenje, morda manekensko ženo in mišičastega moža, zabave in lepe obleke in še kaj podobno pocukranega. Realnost je seveda nekaj povsem drugega, kot jutro sanje sklati te želje z oblakov na trda tla. Da bi jo presegli, da bi se povzpeli tja gor in se vsaj za ped približali sanjski deželi, se nekateri trudijo z nečloveško marljivostjo, drugi z goljufijo in izkoriščanjem, tretji – in teh je največ – pa preprosto nad svojimi zmožnostmi in sposobnostmi obupajo in se potopijo v neko rutinsko življenje, v katerem preprosto ne razmišljajo več, ker razmišljanje o tem, da si prikrajšan za material iz bleščečih reklam, tako zelo ...

Blagri so največ, kar imamo. Najpomembnejše Jezusove besede. Vse so postavile na glavo . Obrnile so logiko, ki nam je znana, porušile so temelje sveta, v katerem živimo. Kdor vsaj malo pozna življenje, dobro ve, da seveda ni res, da so srečni tisti, ki so žalostni. Ali tisti, ki jih duši krivica, nezaposleni, ujeti, obsojeni. Ali tisti, ki jih preganjajo. Pa ubogi v duhu. Ravno narobe je. In na tem svetu ne zmagujejo krotki, usmiljeni ali tisti, ki delajo za mir. Kvečjemu so to največji poraženci, kar jih je, izkušnje nas tako učijo. Zato se s temi Jezusovimi besedami vse spreminja, vse se obrača na glavo, vsa naša resničnost postaja drugačna . Brez boja, brez denarja, brez orožja, brez revolucije. Jezus vse to spreminja samo z besedo . Ker nas ljudi ne želi napraviti srečnih tako, da bi spremenil realnost, v kateri živimo, temveč tako, da bi spremenil samo  naš pogled nanjo. Blagri namreč niso stvar neke daljne prihodnosti, ampak stvar sedanjosti. Jezus ne pravi: "Blagor ...