Blagoslov nad vrati

Nekoliko zabrisane se na temno rjavi podbojev vrat še vedno svetijo bele črke, par številk je vmes, malce nerodno je šlo tistemu, ki jih je zapisal in hkrati deloma z dlanjo zabrisal, verjetno je moral stopiti na prste, da je dosegel les, se ob tem naprezati, da sedaj izgleda, kakor da jih je napisal kdo, ki še ni vajen trdno držati peresa. Nekoliko prahu se je od črk vsulo ob zapisovanju, spomnim se, blagoslovljenega prahu treh obrabljenih koščkov krede, tako kot potem spet ob vsakem odpiranju in zapiranju vrat, ob loputanju, zaradi jeze ali prepiha, prahu, ki se je kakor nežni Božji dih spustil nad mimogredočega, kakor da bi vsakič znova še enkrat nekdo nad njim napraskal starodavno znamenje, ki se kakor pomlad vsako leto nekoliko spremeni, čeprav je vedno ista, vedno enako polna obljub in upanja in prošnje, 20 + G + M + B + 20 … 

Eden od naših mladih jih je zapisal, ko smo v mrzli januarski noči skupaj šli od vrat do vrat, v spremstvu molitev in pesmi, žegnane vode in sladkega vonja kadila, poleg tega, da se mi zdi lepo z njimi opraviti to sveto delo tretjega svetega večera, je tako prav, da nekdo v hišo prinese blagoslov od zunaj, kakor koledniki, ki jih po Idriji ne vidimo več, da tako človek bolje razume, da to niso samo črke in številke. Da so to stopinje Nekoga, ki je kakor Tujec, kakor Neznanec stopil pred vrata, potrkal, kakor nekoč na mnoga betlehemska vrata, in si mu pustil v svojo hišo, v svojo razmetano intimo, da bi tam prebival, da bi bil blizu, pa čeprav drugače, kot si pričakoval. To je to blagoslovljeno tveganje, ki se mu reče »božič«. 

Ne vem, kako bo letos s tem, bližine se moramo bati, to je najhuje v tem času, Tujcev in Neznancev prav tako, Trkajočih na vrata. Pa so kakor koledniki, se mi zdi, v hišo prinašajo blagoslov, skrbi, ko imaš premagati strah, in veselja, ko občutiš bližino človeka, ki jo imamo tako radi in ki jo tako zelo potrebujemo. Ne vem, koga bom smel spustiti v hišo, koga bom hotel, leto 21 je morda še bolj negotovo kot je bilo tisto okroglo, kdo me bo obiskal, kateri Tujec, Neznanec, Nepričakovani, bo prišla sestra Bolezen ali kaka druga njena sorodnica, ne vem, kdo bo to leto napraskal blagoslovljene črke in številke, morda ga ne bom povabil, morda bo prišel sam od sebe, morda. Kdo bi vedel. S hitro kretnjo bo pobrisal lansko kredo in napisal nekaj novega, 20 + G + M + B + 21, strašljive črke, in podnje bom stopil, da me zasuje prah, da bom vedel, da je to, kdorkoli že bo, kolednik, Tujec, Neznanec, ki kakor vsako leto tudi letos trka na moja betlehemska vrata. Poje pesem, ki spominja Božjega prihoda. In prinaša blagoslov.

Stojim pod podbojem vrat. Bele črke, napol že zabrisane, ne bodo preživele leta. Jaz sem ga. Zdrav sem, v topli hiši, med ljudmi, ki me imajo radi. Vsem naporom in težavam navkljub se je nežno kakor prah s podbojev name vsipal blagoslov, nežno, da ga komaj opaziš, da greš zlahka mimo, ne da bi ti dal vedeti o Božji bližini, ki je nisem bil nikoli tako lačen kakor letos. Pa je vendar tu, ta prah, bel kakor tišina novega jutra. Napišem tudi letos, tokrat sam, tako Tistega, ki pride, s čimerkoli že pride, sprejmem v hišo. Pridi, Gospod Jezus!

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, januar 2021)