Besede za srce

Nekoliko zabrisane se na temno rjavi podbojev vrat še vedno svetijo bele črke, par številk je vmes, malce nerodno je šlo tistemu, ki jih je zapisal in hkrati deloma z dlanjo zabrisal, verjetno je moral stopiti na prste, da je dosegel les, se ob tem naprezati, da sedaj izgleda, kakor da jih je napisal kdo, ki še ni vajen trdno držati peresa. Nekoliko prahu se je od črk vsulo ob zapisovanju, spomnim se, blagoslovljenega prahu treh obrabljenih koščkov krede, tako kot potem spet ob vsakem odpiranju in zapiranju vrat, ob loputanju, zaradi jeze ali prepiha, prahu, ki se je kakor nežni Božji dih spustil nad mimogredočega, kakor da bi vsakič znova še enkrat nekdo nad njim napraskal starodavno znamenje, ki se kakor pomlad vsako leto nekoliko spremeni, čeprav je vedno ista, vedno enako polna obljub in upanja in prošnje, 20 + G + M + B + 20 …  Eden od naših mladih jih je zapisal, ko smo v mrzli januarski noči skupaj šli od vrat do vrat, v spremstvu molitev in pesmi, žegnane vode in sladkega v...

Danes se zahvaljujem, da me bolijo noge . Ne zato, ker bi užival nad bolečino, ampak ker so boleče noge posledica tega, da sem danes Rim prehodil podolgem in počez in je torej na večno mesto sijalo toplo zimsko sonce. Vendar sem zanje predvsem hvaležen zato, ker sem ga prepešačil  skupaj - s prijatelji, ki se te dni mudijo pri meni. Vedno sem zelo vesel, če se kdo pripelje do Rima in pride na obisk, ker je to nenazadnje konkretno znamenje tega, da mu resnično dosti pomeniš in da te ima rad. To pa je, vsi vemo, ključno za to, da človek preživi. Ne samo v Rimu. Morda se ne zavedamo, kako zelo pomembni so za ljudi okoli nas naši obiski , kako zelo veliko damo nekomu, pri katerem se oglasimo, pa čeprav samo za nekaj minut, ki jih utržemo divjemu hitenju. Zame je vsak obisk v Rimu kot pomlad, svet okoli mene še za kar nekaj časa utripa v drugačni barvi, ker so ulice, ki jih dan za dnem prehodiš sam, naenkrat polne smeha, samotne sobice pa polne topline, ki jo vanjo ne more prine...

26. dan posta Nikdar ne bomo dovolj dobro spoznali dragocenosti trenutka, ko komu napolnimo samoto ... Saj v Rimu nisem sam. Veliko pogledov, veliko pozdravov, veliko mimohodov in veliko klepetov, a tako malo pogovorov in tako malo srečanj, tako malo je človeškega na teh naših vsakdanjih križiščih. Danes pa ni bilo tako. Danes me je obiskal prijatelj. Iste ulice so drugačne in isti sladoled slajši, isto sonce sije močneje in več je ptic in rož, kadar greš v Rimu s kom v korak. In ne samo v Rimu. Ena od dediščin prebivanja v Rimu je odločitev, da bom šel večkrat h komu na obisk. Nikdar namreč ne bomo dovolj dobro spoznali dragocenosti trenutka, ko komu napolnimo samoto.

3. dan posta Danes sem jedel prvi sladoled letos! (Pa prav danes, na prvi postni petek, si moral jesti sladoled? To se pač ne spodobi ... Taka stvar pa res ne sodi v dan, ko naj bi se človek odrekel svojim razvadam in ta denar poklonil revežem ... In po Rimu jih je vse polno ... Vse polno! In ti vpričo njih ješ sladoled! Oni pa še za kruh nimajo. Sram naj te bo!) Če je bil pa praznik ... (Praznik? V postu se ne praznuje. V postu moraš trpeti. V postu moraš zatreti svoje želje in postati bolj ubog.) Glej, tako redko se zgodi, da v Rimu dobim obisk. In danes sem ga res! To je bil praznik, pa četudi v petek. In šli smo po centru, se pogovarjali, se smejali in potem smo šli skupaj še na sladoled. (Saj veš, da si se odločil, da ob petkih v postu ne boš jedel takih sladkih pregreh.) In kaj naj bi jim rekel, da ga jaz ne bom? (Točno tako. Če si človek načel, bi moral reči: "Hvala lepa, jaz ga ne bom, ker imam danes postni dan.") In kako bi se potem počutili oni?...

25. dan adventa Nocoj sem pozen, ker sem bil na obisku. Tudi utrujen sem, ker sem pisal voščila tistim, ki jih v teh lepih dneh ne bom mogel obiskati. Zakaj? Ker se mi zdi obisk ljudi zelo pomemben. Z vsakim obiskom ljudem nosimo svoj blagoslov, ker je obiskovalec vedno podoba Boga. Res je tako. Gost je namreč sveta stvar. In če sam postanem gost, potem drugemu omogočim, da njegov dom postane svetišče. Saj vem, da mi ne verjamete. Niti mi ni treba. Naj vas prepričajo sijoče oči starcev, ki so jim obiski dokaz, da Bog ni pozabil nanje. Naj vas prepričajo hvaležne oči otrok, ki ti stečejo v objem, ko po mesecu dni prideš domov. Naj vas prepriča vaše napeto vznemirjenje, ko iz nabiralnika potegnete nekaj, kar ni ne račun in ne reklama. Obisk prinaša blagoslov .