Hvala za ... boleče noge

Danes se zahvaljujem, da me bolijo noge.

Ne zato, ker bi užival nad bolečino, ampak ker so boleče noge posledica tega, da sem danes Rim prehodil podolgem in počez in je torej na večno mesto sijalo toplo zimsko sonce. Vendar sem zanje predvsem hvaležen zato, ker sem ga prepešačil skupaj - s prijatelji, ki se te dni mudijo pri meni. Vedno sem zelo vesel, če se kdo pripelje do Rima in pride na obisk, ker je to nenazadnje konkretno znamenje tega, da mu resnično dosti pomeniš in da te ima rad. To pa je, vsi vemo, ključno za to, da človek preživi. Ne samo v Rimu.

Morda se ne zavedamo, kako zelo pomembni so za ljudi okoli nas naši obiski, kako zelo veliko damo nekomu, pri katerem se oglasimo, pa čeprav samo za nekaj minut, ki jih utržemo divjemu hitenju. Zame je vsak obisk v Rimu kot pomlad, svet okoli mene še za kar nekaj časa utripa v drugačni barvi, ker so ulice, ki jih dan za dnem prehodiš sam, naenkrat polne smeha, samotne sobice pa polne topline, ki jo vanjo ne more prinesti nihče drug kot le nekdo, ki pride, da ti prinese ljubezen.

Skušal si bom zapomniti ta občutek za svoje bodoče naveličane dni, ko se mi kdaj na take in drugačne obiske ne bo ljubilo. Pa tudi za trenutke, ko bo kdo potrkal na vrata in me zmotil pri načrtih, pri delu ali pri ljubi in po dolgem dnevu zasluženi samoti. Vedno, ko kdo pride na obisk, je na mojih vratih moj Bog.