Hvala za ... Davida

Življenje se ne meri po številu vdihov, ampak po številu trenutkov, ki so nam vzeli dih. (G. Carlin)

Največ takih mi podari narava: gore, ko truden stopim na razgled; sonce, ki zjutraj z nežno veličastnostjo prebuja stvarstvo ali ki me preseneti, ko se po oblačnem dnevu tik pred obzorjem zasveti kot najlepše zlato; ptiček, ki zleti iz robidovja; zvezdna Rimska cesta, utrinek, ki švigne čeznjo; sneg, ki kakor otroški poljub vse umrlo obleče v nebeško belino in mir. Ostali me objamejo ob ljubezni, ki jo občutim ob rojstnodnevnih darilih, ob grobu ljudi, ko spoznaš pravi obraz njihove ljubezni, ob osuplosti . Ob nevrednosti pred evharističnim kruhom ...

Občutek nevrednosti, ta je pravi za te trenutke. Občutek, da samo preprost hvala ni dovolj, čeprav človek resnično ni sposoben ničesar bolj vrednega in boljšega kot v ponižnosti srca izgovoriti to majhno in kratko besedo. Ker stvari, ki jih ne moremo povrniti, v naše življenje ne pridejo, da bi nam vzbujali slabo vest ali trkali na našo majhnost in nevrednost, temveč da bi nam dokazale, kako zelo dragoceni smo nekomu. Da bi bili zato dragoceni tudi samemu sebi.

Danes sem doživel tak trenutek. Dragi prijatelj David se je prebil skozi sto strani mojih italijanskih umotvorov in jih spravil v čitljivo obliko. Kar vidim njegove trudne oči ob večerih, ko so njegovi otroci legli spat in ga je na računalniku čakala obljubljena usluga. Ko je po dolgem dnevu kakor lase svojim zaspalim otrokom božal in gladil tudi moje razmršene besede. Težko sprejemam tak dar. Vendar ga moram. Ker zaradi njega ne bom samo magistriral, ampak bom s tem darom zaznamovan - z znamenjem našega Boga, ki je ljubezen.

Zato se danes zahvaljujem za Davida. Ker mi je povedal, da sem vreden tako velike ljubezni.