Hvala za ... sneg

Res je. Starejši kot si, težje so snežinke, ki padajo z neba na tla. Prinašajo skrbi. Kako bomo šli v šolo? Na izpit? V službo? Domov? Da ne zmanjka elektrike. Da ne bo poledice na cesti. Da ne bo konec sveta ... Pa je le lepi, beli sneg, ki takrat, ko pada, vse zavije v skrivnostno tišino premišljevanja o pomladi, o tako potrebni pomladi. In ki kljub vsemu še vedno v meni zgane majhnega otroka.

Vstal sem ob petih in pol, pol ure prej kot navadno, in hitel na okno gledat, če je res, kot so včeraj napovedovali: da bo v Rimu po šestih letih spet sneg. In je res bil! Zavil sem se v odejo, si obul volnene nogavice, potem pa brž ven, na veter in sneg, naduhat se vonja snega in poslušat, kako odmeva njegovo puhasto pristajanje na tla. Čarobno lepo! Danes bi moral v knjižnico dokončevat svoje delo, pa nisem šel. Po maši in zajtrku sem si prvič v treh letih nadel šal, si obul "ta močne" čevlje in hop, na sneg. V brozgo in sneg, pravzaprav. Na stari Apiji je bilo več vode kot snega, pa so me plešoče snežinke vendarle čisto očarale. Neskončna belina. In mir, čeprav je bril ostro mrzel veter. Nevsakdanjost vsakdanjih poti. In sijoče oči majhnih rimskih otrok, ki so prvič videle sneg ...

Ne vem, morda zaradi snega in mrazu v sredo še ne bom mogel domov. Ko sem sinoči med molitvijo v kapeli premišljeval o tem, me je oblil nenavaden občutek gotovosti, da bo vse, kot mora biti. Dragocen občutek je to, ker ti resnično omogoča biti za nekaj časa, za to kratko dopoldne, spet kot otrok: brez skrbi, ker imaš Očeta, ki ve, kaj je zate najboljše.

Zato se danes zahvaljujem za sneg. Za otroka v sebi. Zaradi njega zmorem preživeti v tem težkem svetu.