Hvala za ... lučko

Ob 21.10 smo končno pobrisali zadnji pladenj in se usedli. Dolg dan je bil. Delo v knjižnici na faksu ga je naredilo še nekoliko bolj napornega kot sicer, tako da sem že ob nekaj pred šesto uro, ko sem vendarle pridrsal do doma, ostal že čisto brez energije. A te dni imamo polno hišo gostov in brez pomoči bi sestre garale pozno v večer. Zato sem po večerji vseeno ostal v kuhinji in brisal posodo. Saj se je v bistvu samo težko odločiti in odpraviti, potem pa je v bistvu prav lepo. Še več. Pravzaprav bi mi brez tega "nepotrebnega opravila" po celem dnevu buljenja v knjige in ekrane nekaj manjkalo, ostal bi brez nečesa, zaradi česar v miru zaspiš. Ne zaradi dobrega občutka po opravljenem delu, tega je bilo tudi čez dan dovolj. Zaradi drobnega veselja, ki ga človek odkrije ob tem, ko ima nekoga, s katerim se lahko nasmeje ali kriči.

Danes sem hvaležen za tisto majhno lučko, ki smo jo po delu skupaj pojedli. Bila je res lučka tistega dne, nekaj drobnega, pa vendar svetlega, toplega. In ja, človek si mora vzeti čas, da se z njo pocrta, da si privošči nekaj lepega, nepotrebnega in potratnega, postni čas gor ali dol. Saj je vendar post namenjen temu, da iz življenja odstranjujemo nepotrebno, da bi imelo pomembno več prostora. In to je pomembno - imeti čas za trenutke, za katere si hvaležen. Od tega živimo. Sicer bi od zagrenjenosti že vsi sprhneli v žive mrtvece.