Nas navadnost še zanima?

Janez Krstnik »se je ozrl na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: ˮGlej, Jagnje Božje!ˮ Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom.« (Jn 1,36-37) Tako preprosto se začne pot dveh učencev za Jezusom, ju je pač zanimalo, ju je zagrabil »firbec«, kaj je s tem Božjim Jagnjetom tako zelo posebnega, da sta »torej šla in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.« (Jn 1,39)

Vznemiril ju je, ne zaradi svoje posebnosti, ampak zaradi svoje navadnosti, ni bil to plemič, ni bil prikazen z neba, navadni nekdo iz vsakdana je bil to, navadnež in v njem Božje Jagnje. Vendar je bilo treba, da sta to ugotovila, preživeti pri njem »ves dan«, treba si je bilo za to vzeti čas in pustiti, da jima je spregovoril. Šla sta in ostala, čeprav sta morala pri tej odločitvi seveda računati tudi z možnostjo, da se bosta vrnila razočarana, da bo to povsem stran vržen čas. Kot je z vsako »navadno« stvarjo: da je pravzaprav »nekaj posebnega«, odkrijemo šele tedaj, ko si zanjo vzamemo čas … »Pridita in bosta videla.« (Jn 1,39) 

Brezbrižnost 

Da bi nas danes navadnost nekega človeka (ali Boga, kot sta presenetljivo odkrila učenca) sploh še zanimala, nimamo časa. Preveč je »posebnih« stvari, ki nam jemljejo pozornost, sporočil, novic, reklam, vse okrog nas kar tekmuje, da bi pritegnilo našo pozornost. Hitro skeniranje vseh teh brezštevilnih informacij in dogodkov, ki butajo v nas, je zato postalo že kar neizogibno, z njim pa nam je postala domača tudi površnost, ki pa seveda ne zajema samo informacij, ampak kar vse, s čimer se soočamo, neizbežno tudi odnose, ki jih živimo. Tako ne znamo prepoznati pomembnega in manj pomembnega, bistvenega in nebistvenega, to je vendar ob množici dražljajev utrujajoče početje, in tako kmalu pridemo do brezbrižnosti, ki je od vseh najhujša oblika zla. 

»Kje stanuješ?« 

Fora pa je v tem, da se prav v navadnostih, v rečeh, ki so na prvi pogled »nič posebnega«, da se prav v njih skriva Bog, tako v Andrejevem, kot tudi v mnogih drugih primerih našega življenja, v tistih malih nišah vsakdanjosti, ki jih zaradi svoje »nenujnosti« zlahka prezremo. Ne, zakoni se ne uničijo na velikih aferah, ampak na drobnih, navidezno nepomembnih malenkostih, ko smo spregledali nevidno kopreno žalosti, ko smo začeli človeka in njegov trud dojemati kot samoumevnega, ko je bilo preveč drugih, nujnejših stvari za urediti, ko smo namesto utrudljivega pogovora o zamujanju na večerjo raje vzeli telefon. Tako razpadejo odnosi, zakoni, prijateljstva, ko nas malenkosti ne zanimajo več. 

Neslišno, skoraj neopazno hodi Jezus skozi naša življenja, in tiho, kakor iz nekega drugega sveta, se iz gest naših ljudi sliši slaboten glasek, mnogo pretih za našo kričečo in vpadljivo družbo: »Glej, Jagnje Božje!« Čaka, da ga bomo vprašali: »Rábi, kje stanuješ?« (Jn 1,38)

(misel ob 2. navadni nedelji, leto B)