Besede za srce

Nekoliko zabrisane se na temno rjavi podbojev vrat še vedno svetijo bele črke, par številk je vmes, malce nerodno je šlo tistemu, ki jih je zapisal in hkrati deloma z dlanjo zabrisal, verjetno je moral stopiti na prste, da je dosegel les, se ob tem naprezati, da sedaj izgleda, kakor da jih je napisal kdo, ki še ni vajen trdno držati peresa. Nekoliko prahu se je od črk vsulo ob zapisovanju, spomnim se, blagoslovljenega prahu treh obrabljenih koščkov krede, tako kot potem spet ob vsakem odpiranju in zapiranju vrat, ob loputanju, zaradi jeze ali prepiha, prahu, ki se je kakor nežni Božji dih spustil nad mimogredočega, kakor da bi vsakič znova še enkrat nekdo nad njim napraskal starodavno znamenje, ki se kakor pomlad vsako leto nekoliko spremeni, čeprav je vedno ista, vedno enako polna obljub in upanja in prošnje, 20 + G + M + B + 20 …  Eden od naših mladih jih je zapisal, ko smo v mrzli januarski noči skupaj šli od vrat do vrat, v spremstvu molitev in pesmi, žegnane vode in sladkega v...

Tujci smo si . Vsi, do zadnjega. Ne poznamo se med seboj. Govorimo vsak svoj jezik, ki ga razumemo le mi sami in nihče drug. Res je tako. Pomislimo samo na to, kako velikokrat se tudi v slovenščini nismo dobro razumeli, kaj šele v kakšnem tujem jeziku. Povedali smo eno, sogovornik pa je razumel nekaj povsem drugega. Jezika drug drugega se naučimo. In to nič drugače, kot tako, da drug z drugim preživimo ogromno časa. Da skupaj živimo, da se ogromno pogovarjamo. Ko smo prišli na svet, smo prišli z nekim svojim jezikom, ki ga ni nihče razumel. Potem pa smo se začeli učiti. Mama in oče sta se naučila mojega jezika, jaz pa njunega. Tako sem se naučil slovenščine. Toda mamine in očetove slovenščine. Slovenščin pa je še mnogo. Toliko, kolikor je Slovencev. In potem so tu še italijanščina in angleščina in malajalam in ibu in svahili in kitajščina in še in še … Še toliko tujih jezikov, kolikor je ljudi, in ki jih začenjamo razumeti šele, ko smo bili dovolj dolgo skupaj. Ko je prišel bink...