Zapomnimo si, da smo rešeni

»Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim: Gospod naj te blagoslovi in te varuje.« (4 Mz 6,23-24)

Ne vem točno, zakaj se ljudje na novo leto tako radi napijemo. Morda zato, ker v mrazu novoletne noči precej ogreje, morda zato, ker si brez tega ne znamo več predstavljati praznovanja, morda pa je v ozadju vsega tudi negotovost in strah pred novim, ki prihaja z novim letom. Novega nas je strah, v njem je vedno nekaj tveganja, navsezadnje se s starim poslavlja nekaj varnega, gotovega, četudi je bilo težko, je vendarle vse poznano – v novem letu pa je vse neznano, vse negotovo. Pred njim smo popolnoma nemočni. To nas straši.

Zato je novo leto pravzaprav dobrodošla streznitev. Ob njem ugotovimo, da je življenje za človeka preveliko in pretežko. Realno gledano res ne moremo sami. Tej ugotovitvi velikokrat odgovorimo z novim kozarcem, z novim begom, lahko z obupom, depresijo ali zaskrbljenostjo in si s tem na pleča naložimo še eno breme več. In tako se pod življenjem klecne.

Obstaja druga, človeku bolj prijazna rešitev. Glejmo dete v jaslih, glejmo otroka, ta nam je dan pred oči za novo leto. Biti otrok. Kako lahko je življenje za otroka, ker se otrok zna prepustiti, zna zaupati, zmore verjeti v dobroto nekoga, ki ga varuje. Bog je na naši strani, to nam želi povedati novo leto. Vendar je zaupati težko, preveč slabih izkušenj že imamo, pravzaprav vedno več. Starejši kot smo, težje zaupamo.

Naučimo se zato spet čim večkrat pokrižati drug drugega. Mama in oče otroke, mož ženo in žena moža, prijatelj prijatelja, sosed soseda. Ker si moramo zapomniti, da smo rešeni, in se na to vedno znova, vsak dan, večkrat na dan spomniti. Ti si zaznamovan, njegov si, za vedno. Blagoslovimo se med seboj, opomnimo drug drugega, da nas Bog varuje. Ne, da bi se s tem zavarovali, ampak da ne bi pozabili, da lahko zaupamo, ker smo že rešeni.

(misel ob novem letu 2019)