Alternativa perfekcionizmu

V zadnjih dneh starega leta sem se ob branju ene od njenih kolumn moral strinjati z Renato Salecl, ki je v razmišljanju izpostavila porast perfekcionizma v našem okolju in kako obremenjujoč je za vse, ki se vključimo v to neskončno dirko ugajanja. Če dobro pomislim, je res, z njim se identificira vedno več ljudi, s katerimi se pogovarjam, tudi sam sem med njimi. Za našo željo narediti popolno vse – vključno s svojim življenjem in zunanjo podobo – je ideja uspeha, na podlagi katere dojemamo, ali je življenje dobro ali slabo. V ta vatel smo stlačili ne samo lastno, ampak tudi življenja naših otrok. Zato se seveda kratkohlačnik, ki mu je všeč žogobrc, ne more zadovoljiti z nabijanjem v steno sosedove hiše. Trenira naj, vsak dan pod budnim očesom strokovnjakov, saj nikoli ne veš, če slučajno pred tvojo garažo ne briljira neki novi Ronaldo … Škoda bi bilo tak biser pustiti v provincialnem blatu …

Ob tem mišljenju ne nastajajo samo preutrujeni »geniji« z njihovimi starši, ki menijo, da bodo s trudom nekoč svojemu otroku zagotovili stoječe ovacije in rdeče preproge (to naj bi bil po naše »uspeh«), ampak tudi cele trume ostalih »povprečnežev«, ki ne dosegajo standardov za »uspešnost«, ki torej ob situ novega družbenega povelja ostajajo zgolj na obrobju. So to torej manjvredni ljudje? In bodo torej ob enem samem življenjskem porazu med njimi pristali tudi »uspežneži«, ki ne bodo mogli zdržati divjega tempa perfektnosti? Ob tem strašanskem bremenu, ki smo si ga naložili na pleča, bi moralo biti ljudi, ki se zatečejo k mamilom, ki si porežejo žile na roki ali okrog vratu navežejo štrik, še precej več, kot jih je.

Kako korenito drugače ob tej družbeni prenapetosti zveni glas iz neba, ki se je razlegel nad Jezusovo ponižnostjo: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,22) Glas, ki ga ne pogojujeta popolnost in uspeh, kar tako je prišel, na lepem, ne da bi si Jezus s čim to zaslužil, na začetku, preden se je »izkazal« s svojo modrostjo in čudeži, preden so ga obdali ljudje, ki so mu ploskali in ga kritizirali, isti ljudje, ki so ga enkrat hoteli za Mesija in so ga drugič pribili na križ.

V krstni vodi si z njim delimo isti glas. Tudi mi smo ljubljeni, tudi nad nami ima Oče veselje. Ne da bi si morali to s čim zaslužiti, kar tako, pred vsem in ne glede na to, kaj storimo, nad nami zveni ta stavek in se bo ponavljal v nedogled. Da ne bi pozabili. Kajti če se tega zavedaš, če res verjameš, da se Bog ne kesa tega, kar je ustvaril v tebi, potem v življenju ne potrebuješ nič drugega. Nobene oblasti ali nasilja nad drugimi, da bi dokazal svojo moč, niti tekmovanja, da bi dokazal svojo vrednost, niti mask, da bi se drugim priljubil. Ti si že ljubljeni, tudi ko grešiš, tudi ko si poražen in v očeh ljudi ničvreden. In tvoje poslanstvo je samo v tem, da se kot ljubljeni tudi obnašaš, do sebe in do drugih.

Dobra alternativa.

(misel ob nedelji Jezusovega krsta, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik